Učbenik življenja (povzetek knjige, avtor Martin Kojc)

Kamen, ki so ga zidarji zavrgli je postal vogelni kamen = na tistega, ki se ni stavilo premaga vse težave in preživi.

V boju med domišljijo in voljo vedno zmaga domišljija.

Vsaka slika na mentalnem nivoju, stremi k uresničitvi na fizičnem nivoju.

Prepričanje je tisto, ki določa človekovo usodo. Človeka vodijo njegove želje. Šele prepričanost, da se lahko zgodi kaj dobrega ali slabega, omogoča uresničitev enega ali drugega.

Imaginativne predstave, mentalne slike in ideje so prav tako elementarne, kot vse vidno.
Misel vodi vse stvari,
misel jo rodi in oblikuje.
Če človek poln zlih misli
Govori ali deluje,
trpljenje mu zato sledi
kot voz kopitom vpreženega vola.
(Dhammapada, MK 1987)

To, kar želimo mora biti vedno prisotno v obliki predstave, slike. Čim večkrat imamo take predstave in čim več energije vanje vložimo, tem verjetneje bo prišlo do uresničitve.

Kakor mislim takšen sem.

Sedanji položaj vsakogar ustreza zrelosti, ki si jo je pridobil v prejšnjih inkarnacijah. Samomor ničesar ne rešuje, vsakdo je prisiljen znova začeti tam kjer je končal. Zakon karme je neizprosen in kozmično pravičen.

Človeška misel je bolj realna sila kakor motor z nešteto konjskimi močmi. Določa vso našo usodo, odloča o vsem materialnem in je zmožna naše telo graditi in rušiti. Sila misli lahko zdravi ali ubija. Bolnik, ki toži nad svojim trpljenjem in plašno leže v posteljo je vsak dan bolj bolan. Dovzetnost za okužbo temelji na duhovnem stanju. Povsem varno se lahko gibljemo med bolniki z nalezljivimi boleznimi, če se teh bolezni ne bojimo in smo ravnodušni do njih. Smeh sodi med najučinkovitejša sredstva s katerim narava krepi naše telo. Pogoj za to so pozitivne in vesele misli.

Duševnost je edini vzrok vsega materialnega. Človek, ki tega še ne more spoznati, bo moral zaradi svojega napačnega pojmovanja življenja stalno trpeti. Če se česa bojimo, mislimo da bo prišlo do nečesa, česar sicer ne želimo. Strah pred boleznijo je najzanesljivejše sredstvo da zbolimo. Na svetu ni zla, ki bi nas prizadelo od zunaj, vsako zlo se ustvari šele v naši domišljiji. Zato se bojujemo zmeraj le zoper tvorbe naše lastne domišljije. Bojimo se samo strahov, ki so plod našega lastnega duha. Čim bolj se bojujemo proti zlu tem večje postaja.

Nesreča nas doleti, kadar se trudimo za srečo. Človek, ki udarcem usode (nesrečam, neuspehom, boleznim,…) brez strahu in mirno zre v oči, razvija magično moč, ki vse te nevarnosti že v kali zatre. Noben strah ni utemeljen.

Človeka, ki zaupa prihodnosti ne more doleteti nič nezaželenega.
 
Vselej nas ozdravi misel, da bomo ozdraveli.

Duh je edini pravi vladar. Z njimi določamo svojo usodo. Zato moramo prej  spoznati zakone po katerem deluje. Pozitivne misli se začnejo takoj manifestirati.

Čudežno zdravilo, da ostanemo mladi je v naših mislih in nikjer drugje.

Najčudovitejše iznajdbe in odkritja so uspeli le ljudem, ki so kot skala trdno zaupali v prihodnost. Velikanska moč je v zaupanju v prihodnost. Brez tega zaupanja človek ne bi mogel dokončati nobene stvari. Že pri prvi oviri bi mu upadel pogum in bi odnehal. Vse veliko je imelo svoj začetek v sanjah, željah in slutnjah, ki so ostale dolgo časa brez vidnega uspeha. Toda neomajno zaupanje v prihodnost je ohranjalo živ pogum, prikazovale vse ovire, kot lahke in samoumevne, dokler se miselne slike le niso začele uresničevati. Takšno zaupanje v prihodnost, človeka navdaja z nepremagljivo močjo.

V vsakem človeku je sila neuničljivega življenja nesmrtno jedro večnega zdravja. Ko jo spoznamo celi vse rane, ki nam jih povzroča svet.

Samo to kar si nekdo v mislih predstavlja zanj postane realnost nič drugega. Pomembno je da je človek prepričan, da se nekaj dogaja oziroma se bo zgodilo in ker je tako prepričan zanj to postane resničnost. Vse človekovo življenje je odvisno od njegovega prepričanja o njegovem življenju. Prepričanje je vsemogočno. Ima moč, da po lastnem smislu oblikuje vse človekovo življenje.

Trenutna kakovost našega telesa in vseh naših zunanjih razmer izhaja iz našega prepričanja, ki ga gojimo o svojem telesu in svojem življenju. Kar smo, smo samo po moči svojega prepričanja.

Vse v našem življenju je pod izključno oblastjo naših vsakokratnih prepričanj o našem življenju.

Če bi materija dejansko obstajala in samostojno delovala, bi prepričanje kot nekaj duhovnega niti malo ne moglo vplivati na njeno delovanje, na primer preusmeriti njeno delovanje na druga pota. Iz tega sledi, da materija kot delujoča sila nikakor ne more obstajati. Vse kar označujemo in imamo za materialno prestavlja preprosto zrcaljenje najrazličnejših prepričanj(mišljenja) o življenju. Spoznanje, da materija ne obstaja, da namreč predstavlja samo zrcaljenje mišljenja, vse nadaljnje izvajanje naredi razumljivo in koristno.

Življenje človeka se gradi tako, kakor je človek prepričan, da se bo gradilo. Telo človeka se oblikuje tako, kakor je človek prepričan, da se bo oblikovalo. Ne ostaja torej nič zunanjega, kar bi moglo kakorkoli učinkovati na nas.
 
Vse je že v naprej določeno. Kaj je v naprej določeno človeku povedo njegove želje. Človeka zanima samo to kar je v zvezi z njegovimi željami. Če dobi to kar želi je zadovoljen. Po svojih željah spoznava svojo pravico in svojo določenost. Naše želje nam sporočajo kaj nam želi prasila dati v prihodnosti.

Volja prasile oziroma želja se uresniči samo tedaj, če smo prepričani da se bo izpolnila. Če je človek po kakršni koli okoliščini prišel do prepričanja da  se bo zaželeno zgodilo, prenehajo naenkrat vse njegove prejšnje skrbi za prihodnost. V tem primeru človek pusti prihodnosti popolnoma prosto pot. Ne ukrepa ničesar, da bi dosegel želeno in doživlja v največjem zadovoljstvu sedanjost. Zato želeno pride samo po sebi.

Če pa pride človek kakorkoli do prepričanja, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega, neuspeh, bolezen, nesreča in podobno se njegov osebni interes temu upre, vzbudi se skrb za prihodnost in človek skuša s posegom svojega lastnega hotenja doseči zaželeno. Tedaj hoče človek izsiliti zaželeno, ker je prepričan, da se bo zgodilo nezaželeno. Posledica tega je, da nezaželeno res pride. Prav to, kar je hotel preprečiti pride.

Pri napačno usmerjenem prepričanju in iz njega izvirajočem hotenju izsiliti želeno, opazimo spremljajoče pojave kot so strah, nemir, skrb, nezadovoljstvo, upanje, pričakovanje, hrepenenje, zavist, žalost, jezo, besnost, sovraštvo. Vselej kadar gojimo katerega od teh nagibov hočemo od prihodnosti nekaj izsiliti, ker smo prepričani, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega. Vselej, kadar hočete nekaj izsiliti, gradite nasprotje tega, kar hočete, saj ste v takem primeru vselej prepričani, da se bo zgodilo nasprotno od tega kar hočete. Le prepričanje ima ustvarjalno moč, da se manifestira samostojno po svojem smislu.

Da se more torej vaša usoda oblikovati po želji, morate doseči življenjski nadzor, ki vam omogoča biti nenehno prepričan, da se bo zgodilo zaželeno. Želja se rodi sama iz sebe. Nihče ne more povedati zakaj si kaj želi in vendar si želi nenehno. Namen človekovega obstoja je v izpolnjevanju želja. Želja ni svojevoljen proizvod našega razumskega mišljenja, temveč samodejna, vsemogočna sila volja prasile, ki je brez izjeme sposobna, da se sama od sebe uresniči, takoj ko smo spoznali njene zakone in po njih živeli. Želja vedno uporablja samo misli, da se s pomočjo njih uresniči.

Samo po sebi utemeljeno prepričanje oziroma resnično znanje, doseže človek s spoznanjem. Spoznanje se ne da z ničemer izsiliti. Pride vselej samo od sebe in njegova kakovost se vselej prilagaja razvojni stopnji določenega človeka. Če je človek spoznal vzrok kakega dogajanja, postane njegov tvorec in ve, kako se mora vesti, da lahko dogajanje nastane. Človek spozna duhovni zakon po katerem nastajajo dogajanja. Dogajanju se prilagodi in zato s svojo iz lastne nevednosti izvirajočo napačno duhovno usmerjenostjo, več ne ovira poteka. Dobro si zapomnite: tega ne naredi človek!  Želja se človeku izpolni enostavno, kot darilo.

Dokler je človek prepričan, da se bo zaželeno zgodilo je vse v najlepšem redu. Človek se takrat počuti srečnega in zadovoljnega, njegova osebna volja molči, ker notranja ve da bo vse kar si želi prišlo. In zato tudi v resnici pride. Namesto hotenja, ki zagotavlja neuspeh, nastopi potem prepričanje, ki izpolnjuje želje, posledica spoznanja videnja in uvidevnosti.

Iz vsega tega spoznamo dva življenjska zakona:

1. Če hočemo izsiliti zdravje ali uspeh, smo lahko vselej prepričani, da bo prišlo do bolezni ali neuspeha oziroma bosta še trajala.

2. Če hotenje in hrepenenje po zdravju molči, smo lahko vselej prepričani, da imamo zdravje ali uspeh, oziroma da bosta prišla in trajala.

Šele ko zdravja in uspeha ne izsiljujemo več, bo prišlo in zdravje in uspeh. Sreča pride šele po tem, ko smo se ji odrekli. Ničesar hoteti, pomeni vse zaželeno dobiti.

Vse je v naprej določeno in vse se neprestano razvija. Tudi mi ljudje moramo hoditi to pot razvoja. Razvoj pomeni nenehno pot k višji vednosti k popolnejšemu in boljšemu življenju. Nobene napake ne moremo spoznati ne da bi zaradi nje trpeli. Vsak neuspeh, vsaka napaka in vse nezaželeno je samo most k novemu vzponu k novemu spoznanju. Zato se moramo vdati v vse naj pride kar hoče, ker je že vse sklenjeno z modrim predvidevanjem. V trenutku, ko človek dodobra spozna to vzvišeno resnico preneha njegovo trpljenje. S svojo voljo se namreč ne bori več proti temu in pusti izpolnjevanje želji prosto pot. Ni človek tisti, ki hoče ampak je človek prisiljen v to kar hoče prasila z njim. Dokler je človek prepričan, da se bo zgodila izpolnitev njegovih želja je vse v najlepšem redu. Izpolnitev želja namreč prepušča prasili, ki ustvarja zaželeno v njem in zunaj njega.

Človek misli da je ločen od sile, ki ga je ustvarila in meni, da mora zdaj z lastnimi močmi skrbeti za svoje življenje. Ta napačni nadzor življenja se uresniči in oropa človeka vsakršne pomoči prasile. Človek mora prasili zaupati in ji pustiti skrb za vse v svojem življenju. Ključ k temu zaupanju pa je spoznanje zakona vnaprejšnje določenosti našega življenja. Človek naenkrat postane brezmejno miren se vda v svojo usodo ne da bi karkoli hotel določati. Doživlja izključno sedanjost in načeloma dela samo to kar mu narekuje prasila. To zaupanje prestavlja gore, vera sama po sebi pa je merilo vseh zmožnosti. Spoznanje da prasila človeku izpolni vse želje ga odreši občutka odgovornosti. S stopnjo tega spoznanja je odrešen vseh bolezni, nesreč in neuspehov.

Iz tega vidimo, da za svoje neuspehe, nesreče in bolezni nismo prav nič krivi to smo morali doživeti, da zaradi njih spoznamo veliko resnico, ki nam šele jamči izpolnitev vseh želja. V življenju ne moremo s svojim izsiljenim hotenjem ničesar doseči. Usodi moramo pustiti prosto pot, če želimo da gre vse gladko in po sreči.
 
Absolutno zaupanje se izraža v popolni brezbrižnosti za prihodnost, v popolnem duševnem ravnovesju, popolnem notranjem miru. Pri absolutnem zaupanju miruje človekova volja, ker človek ve da se bo vse, kar si želi tudi izpolnilo. Zato je miren in ravnodušen glede življenja.

Prepričanje da se bo nekaj zaželenega zgodilo, se brez izjemi odraža kot ljubezen do okolice. Kadar koga ljubimo smo notranje prepričani, da nam bo nekaj zaželenega dal, s čimer ga posredno silimo da nam to da. Dokler nekaj ljubimo nas to ne more razočarati.

Prepričanje, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega se odraža kot sovraštvo do okolice. Kadar nekoga sovražimo in slabo mislimo o njem, smo notranje prepričani, da nam bo nekaj zaželenega odrekel in ga s tem posredno oviramo, da nam bi to dal. Dokler nekaj sovražimo nas to nujno razočara. Vseeno je ali gre za ljudi, živali ali druge stvari.

V vsakem človeku delujeta dva duševna elementa: tvorni pospešujoči element in rušeči uničujoči element. Tvorni pospešujoči element vse spreminja v srečo, uspeh, zdravje in v rast. Pomeni ljubezen do okolice. Rušeči uničujoči element vse spreminja v bolezen, neuspeh in propad. Pomeni sovraštvo do okolice. Vse dobro lahko ustvarimo le z dobrimi mislimi in ljubeznijo do okolice. Nasprotno pa vse zlo lahko povzročajo le misli sovraštva do okolice. Z vzpostavitvijo ljubezni do okolice se rodi dobro in zaželeno. Ljubezen vzbudi samo ljubezen. Da pridemo do tega, da nam nič ne more več škodovati, moramo našo usmerjenost do okolice najprej naravnati na ljubezen, razumevanje, uvidevnost. Ljubezen in z njo dobrota vedno in brez izjeme zmagujeta. Ljubezen premaga vsako sovraštvo z njim vse slabo in ga napravi neškodljivega.

Človek, ki vse razume in o vsem dobro misli, je nenehen blagoslov, ki deli povsod pomoč, pospešuje uspešnost in širi srečo.

Vse kar se dogaja je vselej modro in dobro in vseskozi služi našemu razvoju in izpopolnitvi. Šele ko gledamo iz tega vidika se zaželeno res zgodi. Na tej duhovni stopnji že lahko vse razumemo. Zato ničesar več ne sovražimo. Zato se tistemu, ki ničesar več noče in že vse razume, ljubi in vsemu služi, tudi vse daje.

Da ustvarimo v svojem okolju pogoje, da smo obdarovani, moramo samo ljubiti in obdarovati.

Ni nam treba nič skrbeti, samo mirno moramo čakati, dokler zaželeno ali zavest o možnosti izpopolnitve zaželenega ne pride sama od sebe. Glavno je da vemo da nam svojega življenja ni treba osebno določati, temveč da ga prasila sama oblikuje po želji, če ji zaupamo. Človek naenkrat postane plemenit in dober. Nihče ne bo več storil slabega dejanja zato, da bi izsilil boljše življenje. Ali poteka kašna stvar sama po sebi, ali pa sploh ne poteka. Vsakdo mora v svojem življenju hoditi čisto določeno pot, ki mu je v naprej začrtana. Pri tem ga moramo po najboljši vednosti podpirati ne pa ovirati. Tudi nikoli ne bo nikomur uspelo poboljšati človeka z očitki in obdolžitvami. V takih primerih si samo ustvarjamo sovražnike. Predvsem moramo človeka razumeti in zato premisliti tudi njegovo stališče. Šele potem bo človek pripravljen poslušati tudi naše mnenje. To pa nam odpre pot, da mu lahko pomagamo z našimi nasveti oziroma s pojasnjevanjem resnice. Pa še to docela lahko uspe samo takrat, če je ta človek dosegel duhovno razvojno stopnjo, ko nas lahko razume.

Očitati ali nekomu pripisovati krivico pomeni biti razočaran; pričakovali smo nekaj kar se ni zgodilo, z drugimi besedami, hoteli smo nekaj in s tem sami povzročili, da se to ni moglo zgoditi.

Človek se bo rešil vsega zla, slabega in nezaželenega šele tedaj, če bo spoznal, da zlo sploh ne obstaja. Človek se bo osvobodil vsega nezaželenega in zla, ko bo spoznal da je to le plod naše domišljije in ne stvarna resničnost.

Pred tem življenjem smo živeli že nešteto prejšnjih življenj, kot mi sami. Vselej smo nezavedno prevzeli vsa pridobljena spoznanja v novo življenje. Čim bolj se razvijamo v tem življenju, tem lažje bo novo življenje. Zato je tudi nesmiselno napraviti samomor. Ubežati hočemo mukam tega življenja, pa vendar bomo morali v novem življenju spet začeti natanko tam, kjer smo v tem življenju prenehali. Nihče ne more uiti samemu sebi: vsak se more rešiti svojega trpljenja samo, če se skozi spoznanje resnice sam odreši. Ta cilj pa lahko dosežemo samo s trpljenjem. Samo trpljenje nas dela razmišljujoče, samo trpljenje nam omogoča spoznati svoje napake in zmote, samo trpljenje nas vodi k boljšemu in popolnejšemu življenju. Torej je trpljenje edina pot k odrešitvi od trpljenja.

1. Če človek hoče nekaj izsiliti, pride vedno nasprotno od tega, kar hoče.
2. Pri vsakem hotenju je prepričanje na nasprotni strani od tega, kar hočemo.
3. Prepričanje, da se bo nekaj zaželenega zgodilo, učinkuje samo tedaj, če je odsotno
vsako človekovo hotenje, vsako izsiljevanje, sleherni strah in vsaka skrb glede
prihodnosti.
4. Človek hoče nekaj izsiliti le tedaj, če je prepričan, da se bo zgodilo nasprotno,
kar želi.
5. Človek lahko ozdravi in uspe šele tedaj, če zdravja in uspeha NE poskuša izsiliti.
6. Človek postane brezbrižen do vsega in more pustiti prihodnosti prosto pot šele
tedaj, ko je dodobra in docela spoznal, da je vse, kar se dogaja, vnaprej določeno,
da je vse modro in dobro ter da vselej služi samo izpopolnitvi in izboljšanju
življenja.
7. Če je človek dodobra in docela spoznal zakon vnaprejšnje določenosti in
predvidenosti vsega dogajanja, je notranje popolnoma miren in uravnovešen.
8. Če je človek notranje popolnoma miren in uravnovešen, je avtomatično prepričan,
da se bo vse zaželeno zgodilo.
9. Vse želje se lahko izpolnijo le, če ostane človek v vseh življenjskih položajih
notranje miren.
10. Idealno stanje človeka je absolutni notranji mir v vseh življenjskih okoliščinah.

Vse osebne odločitve in sklepe boste sprejemali v svojem življenju samo v popolnem soglasju s svojim notranjim jazom, ne da bi zunanji svet kakorkoli vplival na to. Potem se boste vedno lahko zanesli na to da so takšni sklepi pravilni. Če bi pa kdaj glede kakšne stvari ne prišlo do absolutnega soglasja z vašim notranjim jazom, z drugimi besedami če kdaj ne bi vedeli kako bi se odločili, lahko brez kakršne koli škode mirno čakate in zadevo prepustite prihodnosti. Zadeva se bo sama od sebe uredila, ker je vaš višji jaz, kot del prasile vsemogočen in vseveden ter zato tudi povsem harmoničen. In želje se bodo izpolnile. Za vsak uspeh v življenju smo dolžni zahvalo svojemu zaupanju v prasilo. Ker tudi naša okolica obstaja iz delov prasile, zaupajmo tudi svoji okolici. Zaupati pomeni prepustiti se tistemu, ki smo mu zaupali na milost in nemilost, da bo zaupano uredil, tako kakor se njemu zdi prav. Če nekomu na ta način zaupamo v njem vidimo samo dobro. Ta oseba bo izgubila vsako moč, da bi nas razočarala. Pri tem je povsem vseeno za koga ali za kaj gre. Če nekomu zaupamo ne zaupamo neposredno njemu, temveč posredno prasili, ki uravnava njegovo ravnanje v naše dobro. Ker pa ne vemo kako se bo dobro za nas izteklo se ne smemo zmeniti za zakasnitve, domnevne neuspehe in podobno. Pogosto šele mnogo kasneje spoznamo, da bi sicer ne mogli dobiti zaželenega. Človek spozna da o svojem življenju ne odloča sam niti ne drugi ljudje ali druge stvari, temveč edino prasila. Ker pozna zakon modre vnaprejšnje določenosti, ki izpolni vse želje se ne obremenjuje s tem kaj bo ampak enostavno prepusti vse svoje življenje višjim silam. Takšno zaupanje prestavlja gore in je v najvišjem pomenu besede vsemogočno. V človeškem življenju ni razloga za obup.

V življenju nikoli ne moremo natančno vedeti kaj bo. Zato tudi ne moremo skrbeti kako in kdaj se bo kaj zgodilo. In tako se zgodi tudi to kar si želimo.

Največje zlo naše civilizacije so obširni ukrepi proti bolezni. Milijarde bacilov lahko roji okoli nas če smo prepričani, da ne bomo zboleli. Epidemija pomeni samo množični strah. Vse se rodi šele v naši lastni domišljiji. Bolezni nobenega človeka ne smemo jemati resno, ker ga to dela le še bolj bolnega. Določenost človeka ni v bolehanju, temveč pri vztrajanju pri svoji življenjskih ciljih in delu. Delo krepi, delo odganja slabe misli, delo osrečuje, zadovoljuje in razveseljuje človeka. Če delamo živimo v sedanjosti kakršna je in se s tem čutimo srečne in zadovoljne. Če pa lenarimo in premišljujemo, hrepenimo po boljši prihodnosti, ki s tem ne more priti.

V človekovem življenju ni pristanka. Poznamo samo pot gor in navzdol. Dokler delamo in zasledujemo svoje življenjske cilje se vzpenjamo ne glede na to koliko smo stari. Brž ko opustite svoje življenjske cilje in začnete počivati na lovorikah s hitrostjo vetra drsite navzdol. Sodite med staro šaro, ki jo je treba odstraniti. Tako terjajo zakoni življenja.

Samo prepričanje ima moč, da oblikuje naše življenje po svojem smislu. Moč, ki more premagati vsako bolezen in nesrečo je v notranjem prepričanju, da smo varni pred vsako nesrečo in boleznijo.

Za jutri in za danes človeku ni potrebno skrbeti. Saj je naravnost smešno da bi sila, ki nas je ustvarila od nas zahtevala, da bi s človeškimi sredstvi morali skrbeti za svojo usodo.

Vsaka skrb in bojazen izvirata samo iz občutka odgovornosti. Človek napačno misli, da mora sam določati svoje življenje in življenje drugih. Zato se muči z očitki in sklene, če mu spodleti, da bo naslednjič še bolj pazil. Zato postaja vse le še slabše. Kadar nam je vseeno smo notranje prepričani, da se bo zgodilo nekaj zaželenega.

V vseh dogajanjih vedno znova opazujemo naslednja zakona:

1. Če pustimo prihodnosti prosto pot se vselej in brez izjeme zgodi zaželeno

2. Če hočemo od prihodnosti nekaj izsiliti se vselej brez izjeme zgodi nezaželeno

Ta dva zakona delujeta povsod, ne glede na to ali ju poznamo ali ne.

Vaje za notranje ravnovesje: Ležemo na hrbet in sprostimo telo. V mislih si ponavljamo:
Sem miren, vse diha brezmejno harmonijo, mir, sprostitev in tišino, vse je vnaprej določeno in nihče tega ne more spremeniti, naj se torej izpolni kar je že določeno, sem brezmejno miren, vse kar se dogaja pa je tudi modro in dobro ter služi le izpopolnitvi in izboljšanju življenja. Vse kar se dogaja ima svoj določen smisel in smoter ter služi brez izjeme izpopolnitvi želja, vse kar se dogaja služi vselej le globljemu spoznavanju prave biti, zato sem srečen, miren, zadovoljen, vesel življenja in brezskrben.