Dobre knjige in filmi

Kadar se naša zavest usmerja navzven, se porajata um in svet. Kadar se usmeri navznoter, prepozna svoj Izvir in se vrne domov v področje nepojavnega. Za neštetimi življenjskimi oblikami, ki so podvržene rojevanju in umiranju, je večno neminljivo in vselej navzoče Eno Življenje. Veliko ljudi to Življenje opisuje, kot Bog . Bolj primerna beseda pa je Bitje . Bitje ima namreč to prednost, da je pomensko povsem odprta. Neskončnega in nevidnega ne omejuje na končno entiteto. Bitje je namreč prav naša navzo čnost, in nam je v slehernem trenutku dostopno, kot občutje lastnega bivanja. To pomeni, da se prav v vsakem trenutku, lahko povežemo z njim. Znova se zavedati Bitja in ostati v spoznanju tega občutenja to je razsvetljenje. To je naše naravno stanje, kadar se  čutimo eno z Bitjem. To je občutek povezanosti z nečim, kar je neizmerljivo in neuničljivo, z nečim kar pravzaprav smo mi sami, a je hkrati neprimerno večje od nas. Kadar ne čutimo te povezanosti, menimo da smo ločeni od sveta ...

Ko izgubimo stik z notranjo tišino, izgubimo stik s seboj. Ko izgubimo stik s seboj, se izgubimo v svetu. Naše najgloblje občutenje sebe, našega bistva, je vedno povezano z doživljanjem tišine. To je tisti  Jaz sem, ki je prvobitnejši od našega imena in oblike. Globok notranji mir je naše bistvo. To je notranji prostor, zavest. Brez te zavesti ne bi bilo nikakršne zaznave, nikakršnih misli, nikakršnega sveta. Mi smo ta zavest, odeta v preobleko osebnosti. Hrup naših misli prikliče v nas hrup zunanjega sveta. Naš notranji mir zaznava tišino tudi v zunanjem svetu.  Misli se ustavijo v trenutku, ko se zavedamo tišine okoli sebe. Ko se zavemo tišine izstopimo iz tisočletne kolektivne pogojenosti človeštva. Zunanja tišina je v veliko pomoč, vendar je ne potrebujemo, da bi občutili notranjo tišino. Vedno, kadar z vsem svojim bitjem sprejmemo sedanji trenutek, kakršen je smo spokojni in umirjeni. Usmerimo pozornost na vrzel med dvema mislima, kratek in tih presledek med besed...