Izprašaj svoje misli, spremeni svet (povzetek knjige, avtor Byron Katie)

UVOD

Delo je enostaven, a učinkovit proces raziskovanja misli, ki omogoča, da prepoznamo in raziščemo svoje neprijetne misli, ki povzročajo vse trpljenje na tem svetu. Delo tvorijo štiri vprašanja, ki si jih postavimo o misli, ki nas teži. Tako si pomagamo razumeti svoje trpljenje in se znebiti stresa in trpljenja. Misel je nedolžna, dokler ji ne verjamemo. Trpljenja pa ne povzročajo misli, temveč nezavedno stanje. Če se navežemo na misel, to pomeni, da ji verjamemo, da je resnična, ne da bi jo raziskali. Prepričanje je misel, na katero smo ponavadi navezani že več let. Večina ljudi misli, da so to, kar njihove misli govorijo, da so. Misli se, kar pojavijo. Nastanejo iz nič in se vrnejo v nič, so kot oblaki, ki se premikajo po praznem nebu. Pridejo, zato da minejo in ne zato, da bi ostale. Misli niso škodljive, dokler se na njih ne navežemo, kot na nekaj resničnega. Še nikomur ni uspelo nadzorovati svojih misli, čeprav kdo pripoveduje zgodbo o nasprotnem. Svojih misli ne izpustimo, temveč se jim približamo z razumevanjem, potem pa one izpustijo nas. Pri Delu spoznamo sami sebe in sicer tako, da najprej ugotovimo, kaj si mislimo o drugih. Sčasoma spoznamo, da je ves zunanji svet le odsev naših misli. Delo nam omogoča, da spremenimo svoj um.

Primer – neprijetna misel: »Mož me ne posluša.«
Štiri vprašanja:
1. Je to res?
2. Lahko gotovo vem, da je to res?
3. Kako reagiram, ko verjamem tej misli?
4. Kdo bi bil brez te misli?

Ta vprašanja si lahko postavljamo po vrsti. Sedimo mirno in čakamo, da odgovor privre iz naših globin. Ko pridemo skozi štiri vprašanja, obrnimo misel naokrog, tako da poiščemo nasprotje tej izjavi, ki smo jo zapisali. Izjava se glasi: »Mož me ne posluša.« Ena možnost preobrata je: »Mož me posluša.« Poiščimo tri primere, ko je ta izjava v našem življenju resnična. Ko izprašamo svoje neprijetne misli, spoznamo, da so bile vse naše tegobe le nekakšen nesporazum. Spoznamo, da tisto, kar verjamemo ni nujno res. To pa je začetek svobode.

1 LJUBEZEN, SEKS IN ODNOSI

Prav nič zunaj nam ne more dati tega, kar iščemo. Ko enkrat začnemo z raziskovanjem svojih misli, ugotovimo, da je naš partner, pa naj bo živ, mrtev ali ločen od nas, naš najboljši učitelj. V vesolju nikdar ni napak. Če je naš partner jezen, potem je to v redu in če na njem vidimo napake, tudi v redu saj so to naše napake. Te napake samo projiciramo, zato jih zapišimo in raziščimo. To nas bo osvobodilo. Ko bližnjega ne ljubimo, trpimo, saj je ljubezen naše bistvo. Ko vzljubimo sebe, bomo spontano vzljubili tudi bližnjega. Ljubezen je sama po sebi popolna, zato ne potrebuje ničesar. Nima zahtev, potreb in ne postavlja pogojev (četudi z njim tej osebi le dobro hoče). Ko se naučimo biti razumevajoči, do svojih misli, imamo razumevanje tudi do drugih ljudi. Nekaj najlepšega na svetu je spoznanje, da smo tudi sami odgovorni za to kakšen je partner do nas. Naša naloga je, da se imamo radi, ne naloga drugih. Ko verjamemo misli »Moj mož bi me moral razumeti« in nas v resnici ne razume, smo nesrečni.

Ko vemo, da je vse tisto, kar smo dobili, prav to, kar potrebujemo, življenje postane pravi raj. Vse je perfektno urejeno. Za vse, kar potrebujemo, in celo več od tega, je vedno poskrbljeno, v izobilju. Edini način, da nas nekdo razume je ta, da razumemo sami sebe. Če nas nekdo zavrne, kar lahko naredi le v primeru, ko ne potrjujemo njegovih predstav o svetu, to nima nobene povezave z nami. Če partner vpije na nas in mi to sprejmemo, kot, da nas nima rad, smo se s tem sami prizadeli, ni nas prizadel on. In če znotraj sebe vpijemo, da ne bi smel vpiti na nas, se tu začne bolečina, ne pa z njegovim vpitjem. Če nas vodi strah, ne moremo prejemati ljubezni, ker smo ujeti v misel o tem, da moramo za ljubezen nekaj storiti. Vsaka neprijetne misel  nas ločuje od ljudi. Vsak neiskren »da« je zavrnitev sebe. Ko nas neka misel prizadene, je to znak, da ni resnična. Ko raziščemo svoje neprijetne misli in očistimo svoj um, se ljubezen začne zlivati v naše življenje in tega ne moremo preprečiti. Kadar ne iščemo priznanja zunaj sebe, ostanemo sami svoje priznanje. Če iščemo potrditev pri drugih, se ne počutimo prijetno v sebi. Partnerjeve napake, so naše napake, saj jih vendar mi projiciramo.

Dokler manipuliramo s svojo partnerko, da bi nas imela rada, se prav v vsakem našem dejanju skriva poizkus manipulacije, celo v tem, ko jo peljemo na večerjo. Ko imamo sami sebe popolnoma radi, partnerki pa pri tem ni potrebno sodelovati, naš »Ljubim te« nima skritih namenov. Brez motiva bolečina izgine. Ko pa smo razmišljali o tem, kaj partnerka misli o nas smo doživljali svoj pekel. Ljubezni ne moremo imeti, če jo zahtevamo. Mi smo ljubezen in dokler jo iščemo pri drugih je ne moremo imeti. Ljubezen pravi: »Ljubim te ne glede na vse.« To pa je edino zdravilo edini način, da smo povezani. Če mislimo, da bi moral biti partner drugačen, kot je, potem ga ne ljubimo. Nemogoče je, da nas nekdo razočara. Verjamemo zgodbi, da nam partner ne daje tistega, kar želimo in tako razočaramo sami sebe. Trpimo, ker verjamemo, da nam v življenju nekaj manjka. V resničnosti imamo vedno vse, kar potrebujemo. Ljudje mislijo, da jih bo odnos z nekom osrečil, vendar nam sreče ne more dati nekdo drug ali nekaj, kar je zunaj nas. Smo ljubezen in tega niti slučajno ne moremo spremeniti. Ljubezen je naša narava. Brez svojih zgodb smo ljubezen.

Odnos predstavljata dva človeka, ki sta v soglasju, ki so jima všeč iste zgodbe. Temu rečemo »ljubezen«. In ko se naš partner ne strinja z našo sveto zgodbo, na katero smo stavili svojo identiteto, se od njega ločimo. Ko verjamemo misli, da bi nas morali imeti drugi radi, si zadajamo bolečino. Ljubezen in odobravanje drugih iščemo zato, ker domnevamo, da nismo že dovolj popolni in celi. Edini odnos, ki bo imel kdaj kakršenkoli pomen, je odnos, ki ga imamo s sabo. Če imamo radi sebe, imamo radi tudi osebo, ki je vedno z nami. Če mislimo, da od ljudi potrebujemo ljubezen, postanemo sužnji njihovega odobravanja. Iskanje ljubezni pri drugih je naporno in usodno. V iskanju ljubezni izgubimo, kar je pristno. Ustvarjamo si lastno ječo, saj iščemo to, kar že imamo. Za izpopolnitev ne potrebujemo nikogar drugega. Ko se to zavemo nas vsi drugi ljudje dopolnjujejo. Občutek prizadetosti nam ne more povzročiti drug človek. Le ko verjamemo svojim mislim, si sami zadajamo bolečino. Vedno smo sami tisto, za kar obsojamo druge, da so. Brez izjem. Lastna bolečina smo in lastna sreča. Bodimo hvaležni, ko kdo stori nekaj, kar želimo in ko to ne stori tega ne zahtevajmo od njega in to storimo sami. Ko se odmaknemo od sebe k svojemu partnerju je to ločitev od sebe.

Ljudje pripovedujejo, da je sočutje, ko čutimo bolečino drugega. Zakaj bi si nekdo, ki trpi sploh želel, da tudi mi trpimo? Ta oseba raje vidi, da smo popolnoma prisotni in na razpolago.

Kadar verjamemo zgodbi, da nas je nekdo zapustil, to pomeni, da smo zapustili sebe. Na ta način se ločimo od sebe. Poročeni smo s svojim notranjim glasom. Ljubimo kraj od koder prihaja iskren da ali iskren ne. Ta kraj je naš resnični partner. Vedno je z nami. In če rečemo »da«, ko resnica pravi »ne« se od tega partnerja ločimo.

Ena sama oseba nam da izkušnjo, ki bi jo lahko dobili od milijona ljudi. Obstaja le en um. Partner bo v nas oživel, v vseh možnih kombinacijah in tako bomo spoznali sami sebe. Če se lahko naučimo ljubiti osebo s katero smo to pomeni, da smo spoznali ljubezen do sebe.

Naš partner nima nič s tem, kako mi doživljamo ljubljenje. Dotaknemo se ga in mi pripovedujemo zgodbo, kaj to pomeni. On se nas dotakne in spet pripovedujemo zgodbo kaj to pomeni, in na ta način vzburimo sami sebe ali pa se odvrnemo od vzburjenja. Če ne bi imeli zgodbe, bi v seksu uživali. Ali pa ne bi imeli spolnega življenja, pa bi prav tako uživali.

Ljubezen ne izključuje prav nikogar, zaobjame vse od morilca, posiljevalca, do svetnika ter do psa in mačke. S partnerjem se ne moremo združiti, dokler se ne odpovemo prepričanju, da od njega nekaj pričakujemo, in dokler se mu popolnoma ne prepustimo. Ko dosežemo stanje, ko od partnerja nič več ne pričakujemo, je to kakor bi zadeli na loteriji. Če od njega nekaj pričakujemo moramo raziskati svoje misli. Saj vendar že imamo vse, kar potrebujemo, vsi imamo vse kar potrebujemo.

2 ZDRAVJE, BOLEZEN, SMRT

Telo ne razmišlja, nima čustev ali težav s samim seboj, ne napada samega sebe in se samega sebe ne sramuje. Če nimamo misli, nimamo težav. Zmedeni smo, ker verjamemo zgodbam, še preden jih raziščemo. Pripovedujemo zgodbo o svojem telesu, ki jo nismo raziskali, in zato verjamemo, da nam težave povzroča telo in da potrebujemo to ali ono spremembo, da bomo srečni. Vendar telo ne more biti vzrok našega trpljenja. Naj pride bolezen ali zdravje, vse je prav.

Vse misli na katere se navežemo, na prvem mestu stremijo k preživetju, potem k zdravju, potek k udobju in potem k užitku. Pri vsaki zgodbi je najpomembnejši del »jaz« in le tako lahko preživimo. Ko pa imamo svojo hišico, avto, košček zemljice, si ustvarimo zgodbo, kako bi morali biti zdravi in v udobju. Ko je za udobje poskrbljeno začnemo stremeti k užitku. Vsak užitek pa predstavlja bolečino, ker nas skrbi, da ga bomo izgubili in se trudimo, da bi trajal ali pa da ga bi bilo še več.

Pripovedujemo zgodbo, kako bi morali biti močnejši ali bolj zdravi. To počnemo zato, da se nam ni treba zavedati, da smo že v popolnem stanju. Težava ni nikoli v telesu. Težave imamo z mislimi, ki jim nedolžno verjamemo. Dokler ne sklenemo miru s svojim največjim sovražnikom, kar so vedno naše misli, ne moremo ljubiti svojega ljubega partnerja ali svojega dragocenega otroka. Če si ne ustvarimo zgodbe, sploh ne moremo imeti problema. Lahko imamo le rešitev.

Če verjamemo svojim mislim, posiljujemo telo, ker govorimo, da bi moralo biti lepše, bolj zdravo, večje, manjše, bolj debelo, bolj suho, mlajše ali močnejše. Popolno telo popolnoma uničimo, zavržemo. Brez zgodbe smo svobodni. Miren um ne pozna skrbi za telo. Če so naše misli zdrave, nam telo nikoli ne povzroča težav.

Na svetu ni trpljenja, so pa zgodbe, ki nas prepričujejo v nasprotno. Raziščimo svoje misli in to spoznajmo. Ozdravimo svoj um. Pridimo svojim prepričanjem nasproti z razumevanjem.

Če zbolimo in bolezen sprejmemo to še ne pomeni, da damo vse štiri od sebe in ne storimo nič. To bi pomenilo zanikanje. Zagotovimo si najboljše zdravljenje, kar je mogoče. Zdravljenje bo učinkovito, ko bomo do situacije razumevajoči in bomo uvideli vse dobre strani svoje bolezni in bomo iz tega mirnega stališča naredili vse, da se pozdravimo. Nič ni bolj poživljajoče, kot notranji mir.

Dokler ne spoznamo, da sta smrt in življenje enaka, bomo želeli vse dogodke nadzorovati, pri tem pa bomo vedno trpeli. Ko nimamo zgodbe, ki bi oporekala resničnosti, nismo žalostni. Smrt je prav tako dobra, kot življenje in se vedno zgodi na svoj način. Kadarkoli se mentalno upiramo resničnosti, smo žalostni in navidezno ločeni. Ko končamo zgodbo žalost izgine. Resničnost – kot je, natanko takšna, kot je v slehernem trenutku, je vedno prijazna. Od resničnosti se popolnoma umaknemo, kadar verjamemo, da obstaja tehten razlog za trpljenje. Če verjamemo, da je kakršnokoli trpljenje upravičeno, postanemo prvaki trpljenja in si ga sami podaljšujemo. Noro je verjeti, da trpljenje povzroča nekaj izven uma. Jasen um ne trpi. Trpimo le takrat, ko verjamemo neresničnim mislim. Kdor ljubi, kar je, se veseli vsega; življenja, smrti, bolezni, izgube, potresov, bomb, skratka vsega, kar bi um lahko poimenoval »slabo«. Prepričanja o smrti so tista, ki nas na smrt prestrašijo.

3 OTROCI IN STARŠI

»Mame bi morale imeti rade svoje hčere«. Je to res? To je zelo, zelo stara pravljica, še iz časa dinozavrov. Kako pa vemo, da to ni res? Ker vsakič, ko ji verjamemo boli. Ko misli verjamemo, živimo laž. Mi bi se morali imeti radi, to je naša naloga.

Če mislimo, da moramo imeti radi svoje otroke, potem smo v velikih težavah, saj nas tako prepričevanje samo spravlja v sram in poskrbi za občutke krivde. Dokler ne vzljubimo svojih otrok, nam jih ni treba imeti rad. Če raziščemo misli, se nam ni treba več truditi, da bi bili nekaj, kar nismo. »Da bi bili srečni, morajo biti srečni najprej naši otroci.« Ta misel pa ne zveni ravno ljubeče. Srečni bodimo s tem, kar smo. To je brezpogojna ljubezen.

Vsi si želimo od staršev, da bi nas slišali in nas razumeli. Morda mislimo, da si želimo kaj drugega v resnici pa si želimo le to. Vse, kar si želimo od staršev si podarimo sami. Naša naloga je, da se ne vtikamo v zadeve svojih otrok, ampak da jih imamo radi. Ko sovražimo sebe, sovražimo tudi svojo mamo. Če se imamo radi, imamo radi tudi svojo mamo. Tako preprosto je. Nikogar ne moremo razočarati in drugi ne morejo razočarati nas. Pripovedujemo zgodbo, da nam nekdo ne daje tistega, kar si želimo in s tem razočaramo sami sebe. Ko nekaj zahtevamo od svoje mame in nas zavrne, je to vse. Sami si moramo dati, kar zahtevamo. Če nimamo mame, da nam bi pomagala, imamo sebe, da si pomagamo sami. Prepričanje, da vemo, kaj je najboljše za naše otroke, je boleče in brezupno.

Če se ne mešamo v zadeve svoje družine, družinski člani opazijo, da imamo svoje stvari urejene in da smo srečni in nam začnejo slediti. Večino svojih težav sploh ne vidijo, saj se jih ob nekom, ki nima težav, ne morejo več oklepati. Naša družina je projekcija našega razmišljanja, je naša zgodba in ne more biti nič drugega.

Konec koncev nimamo nobenega nadzora nad svojimi otroci. Pravzaprav nimamo nadzora nad ničemer. Če verjamemo, da bi ga morali imeti, pa vidimo, da da nimamo, postanemo depresivni. Če v odnosu z otroci ostanemo prisotni, je to veliko obilje, in če se ne vmešavamo v njihove zadeve, je to največja zasluga v življenju. Če je naša sreča odvisna od sreče naših otrok, to pomeni, da so otroci naši talci. Bodimo sami svoja sreča. Tako bomo njihov učitelj, oseba, ki zna srečno živeti. Nič ni bolj dragocenega, kot v tem trenutku sprejeti svojega sina ali hči. To je najdragocenejše dejanje.

»Moji starši so odgovorni za moj miselni sistem in moje težave.« Je to res? Ne le mi smo odgovorni za to. Imamo popoln nadzor. S takim načinom poglabljanja vase je konec trpljenja, če seveda želimo biti svobodni.

Ko ljubimo, ljubijo tudi naši otroci. Brez vsakršnega truda. Ko nekdo živi ljubezen mu bodo drugi zagotovo sledili. Kakršni smo do svojega očeta in mame, takšni bomo tudi do svojega moža in otrok, saj so bistvo pri vsem tem le prepričanja in ne ljudje.

Odprt um je edina pot k miru. Dokler mislimo, da vemo kaj bi se moralo zgoditi in kaj ne ustvarjamo recept za nesrečo. Če mislimo, da nam bi moral nekdo stati ob strani, potem si sam stojmo ob strani. Vsakič, ko pomislimo, da bi nam morali starši stati ob strani boli. Trpimo, ko mislimo, da bi morali biti tukaj pa so drugje.

Ne znamo se spreminjati, ne znamo odpuščati in ne znamo biti iskreni. Vedno čakamo, da bo to storil najprej kdo drug. Mi smo tisti, mi smo tisto edino upanje, saj se drugi ne bodo spremenili, dokler se ne spremenimo mi.

4 DELO IN DENAR

Denar si želimo, da bi kupili srečo. Vendar denar sploh ni tako pomemben. Srečni smo lahko z denarjem ali brez njega. Ko na denar nismo več navezani sam priteka k nam.

Ne navežemo se na stvari, temveč na zgodbe o njih.

Svoboda je nekaj, kar si vsi želimo in je nekaj kar že vsi smo. In ko enkrat raziščemo svoje misli, smo pri svojem delu lahko ambiciozni, kolikor želimo, postavljamo si lahko neverjetno cilje, saj nam ne more spodleteti. Spoznamo, da je najhujše, kar se zgodi le misel.

Bi si z denarjem radi zagotovili popolno varnost? Brezupno! Banke lahko zgorijo, državo lahko napadejo, ljudje lažejo, ne držijo obljub, prirejajo pogodbe v svojo korist. Zato je naša želja popolnoma nesmiselna. Nikoli ne potrebujemo več denarja, kot ga že imamo. Ko to razumemo, ugotovimo, da imamo že vso varnost, za katero smo mislili, da jo bo prinesel denar. S tega stališča je veliko lažje služiti denar. Denar pride k primernemu lastniku. Bogastvo in revščina sta v glavi. Lahko smo bogati z desetimi evri ali revni z milijardo evri. Namesto da bi pazili nase, pazimo le na svoj denar. Mislimo, da bomo zase že poskrbeli, ko bomo imeli dovolj denarja in ko bo ta na varnem. Potem bomo srečni. In »potem« nikoli ne pride.

Smo prepričani, da je naše najvišje dobro, da smo umetniki? Nočemo biti zadovoljni s poklicem, ki je manj veličasten od umetniškega, in ko dobimo službo, jo sovražimo, saj mislimo, da le zapravljamo čas, dokler se res ne posvetimo svoji umetnosti. Tako vedno živimo v prihodnosti in nikoli nismo prisotni. Kdo bi bili brez zgodbe, da moramo postati poklicni umetnik? Bili bi blaženi, da bi obračali pleskavice ali drgnili tla. Resnica je, da službo za katero mislimo, da jo sovražimo, v resnici ljubimo. To je prava služba za nas, če seveda pozabimo na svoja prepričanja. Kako to vemo? Ker to službo imamo. Prepričanje, da moramo v službo, naše življenje spreminja v pravo bojišče. Lahko pa bi zjutraj vstali, preprosto šli v službo, šli bi in sicer v miru, delo pa nam bi bilo v užitek. Ko oporekamo resničnosti pa se misli nakopičijo, pisarna pa postane mučilnica. Naša naloga ni služenje denarja, temveč svoboda.

Ko bomo naslednjič, dali otrokom denar, se zavedajmo, da dati pomeni dobiti. To je največ, kar lahko dobimo. Če pričakujemo, da bodo hvaležni smo darilo že izgubili.

Ker ima šef jasen um, ga imajo tudi zaposleni. Več jasnosti ko vnesemo v podjetje, več jo bomo dobili nazaj. Naše zaposlene mora to privlačiti, čeprav se tega ne zavedajo. Šef ob katerem so ljudje lahko to, kar so, je nekaj najbolj učinkovitega za podjetje.

Lahko delamo v okrepčevalnici in zaslužimo minimalno plačo, in če smo pošteni do sebe in brez kakršnihkoli prepričanj, kako naj bi bilo, lahko sčasoma postanemo lastnik cele verige takih prodajaln. Taka poštenost ljudi privlači, ne moremo jo kupiti z denarjem, zato so pripravljeni ponuditi karkoli, le da bi ostali v vaši bližini.

Ko mislimo, da bi bili bolj srečni, če bi imeli več denarja, postanemo nesrečni. Naše življenje se ustavi, ker čakamo na denar.

Neurejen um pomeni neurejeno življenje. Delajmo na umu in življenje se bo preobrazilo.

5 SAMOURESNIČENJE

Z raziskovanjem misli bomo spoznali, kako navezanost na prepričanje ali zgodbo povzroča trpljenje. Pred zgodbo je mir. Potem se pojavi misel, ki ji verjamemo in mir izgine. Takoj, ko občutimo napetost, zgodbo raziščemo in spoznamo, da ni resnična. Občutek nam pove, da s tem, ko verjamemo misli, oporekamo resničnosti. Ko ugotovimo, da verjamemo laži in opazimo, da živimo, kot bi bila ta laž resnica, postanemo prisotni zunaj zgodbe. Ljubimo kar je, zato ker boli kadar se prepiramo z resničnostjo. Nobeno prepričanje na svetu je ne more spremeniti. Kar je, je.

Strah ima le dva razloga. Eden je misel, da bomo izgubili, kar imamo, drugi pa je misel, da ne bomo dosegli tega, kar želimo. Prav nič, kar potrebujemo, nam ne more biti odvzeto, in nihče ne more nikdar imeti tega, kar potrebujemo mi. Potreba po nečem je le zgodba, ki jo pripovedujemo. Je laž, ki nam povzroča trpljenje in nas loči od nas samih.

Fizični problemi še nikoli niso obstajali so samo mentalni.

Prepričanje, da smo nekaj drugega in da smo karkoli manj od ljubezni, boli. Svet je naša predstava o njem. Zunanjost in notranjost sta vedno skladni, sta odsev druga druge. Svet je zrcalna podoba naših misli. Če smo v sebi kaotični in zmedeni, potem je tak tudi naš zunanji svet.

Če mislimo, da vemo, kaj je dobro za nekoga drugega, potem se ne brigamo zase. Rezultat so zaskrbljenost, tesnoba in strah.

Naša odločitev ne more biti napačna, lahko pa doživimo zgodbo o tem, kako smo se napačno odločili.

Zgodba je trpljenje. Ko misli raziščemo, zgodbe ni. Svoboda je možna sleherni trenutek. Življenje postane tako preprosto, ko ljubimo, kar je. Svet je natanko takšen, kot mora biti. Vedno bomo dobili tisto, kar potrebujemo in ne tistega, kar mislimo, da potrebujemo. Potem ugotovimo, da je tisto, kar potrebujemo, ne le tisto, kar imamo, temveč tudi to, kar želimo. Potem si želimo le še tisto, kar je. Tako vedno zmagamo. Vse se dogaja ob svojem času in nad tem nimamo nadzora. Nikoli ga nismo in nikoli ga ne bomo imeli.

Če nas notranje delo navdušuje, potem se bomo veselili najhujšega, ker vemo, da ne obstaja niti ena težava, ki je ne bi zmogli rešiti v sebi.