Živeti v sedanjem trenutku (povzetek knjige, avtor Eckhart Tolle)

Kadar se naša zavest usmerja navzven, se porajata um in svet. Kadar se usmeri navznoter, prepozna svoj Izvir in se vrne domov v področje nepojavnega. Za neštetimi življenjskimi oblikami, ki so podvržene rojevanju in umiranju, je večno neminljivo in vselej navzoče Eno Življenje. Veliko ljudi to Življenje opisuje, kot Bog. Bolj primerna beseda pa je Bitje. Bitje ima namreč to prednost, da je pomensko povsem odprta. Neskončnega in nevidnega ne omejuje na končno entiteto. Bitje je namreč prav naša navzočnost, in nam je v slehernem trenutku dostopno, kot občutje lastnega bivanja. To pomeni, da se prav v vsakem trenutku, lahko povežemo z njim. Znova se zavedati Bitja in ostati v spoznanju tega občutenja to je razsvetljenje. To je naše naravno stanje, kadar se  čutimo eno z Bitjem. To je občutek povezanosti z nečim, kar je neizmerljivo in neuničljivo, z nečim kar pravzaprav smo mi sami, a je hkrati neprimerno večje od nas. Kadar ne čutimo te povezanosti, menimo da smo ločeni od sveta okoli sebe, pa tudi od samih sebe. In nato se zavestno ali podzavestno začnemo dojemati, kot povsem osamljen drobec. Občutje povezanosti si največkrat oviramo s tem, da se istovetimo s svojim umom. Zaradi slednjega postane razmišljanje za nas nekaj obveznega. To je huda bolezen, za katero smo oboleli skoraj vsi in se nam zdi za nekaj normalnega. Ko se istovetimo z umom, ustvarjamo okoli sebe izjemno trden zaslon predstav, nalepk, podob, besed, sodb in definicij, ki onemogoča kakršen koli pristen odnos. Prav ta miselni zaslon ustvarja iluzijo ločenosti. Um je sijajno orodje, če ga uporabljamo pravilno. V nasprotnem primeru pa postane poguben. Ne gre toliko za to, da um uporabljamo napačno, temveč on uporablja nas. Prepričani smo da smo naš um. Začetek svobode je v spoznanju, da nismo premišljevalec v nas. Če se tega zavedamo lahko del sebe opazujemo. V trenutku, ko začnemo opazovati premišljevalca, prebudimo višjo raven zavesti. Zavedamo se da vse pomembne stvari – lepota, ljubezen, ustvarjalnost, radost, notranji mir – izvirajo onkraj našega (raz)uma. Začnemo se prebujati. Poslušajmo glas v svoji glavi. Kmalu bomo videli tam je glas, in tu sem jaz, ki ga poslušam in opazujem. Ta zavest izvira iz krajin onkraj uma. Ko poslušamo misel, izza nje čutimo neko navzočnost. Misel tedaj zgubi moč nad nami in se brž umakne. Zdaj svojega uma ne napajamo več z energijo, saj se ne istovetimo z njim. To je konec nenehnega in prisilnega razmišljanja. Ko vstopimo še globlje v prostranstvo brez uma, lahko spoznamo stanje čiste zavesti. V tem stanju občutimo svojo navzočnost tako intenzivno in prežema nas tolikšna radost, da postanejo vsa naša čustva, vse mišljenje, naše snovno telo in sploh ves svet okoli nas razmeroma nepomembni. Ta navzočnost je naše bistvo, obenem pa nas same neizmerno presega. V vsakdanjem življenju se lahko urimo v prekinjanju miselnega toka, tako da eni od dejavnosti, ki jih opravljamo zgolj za to, da dosežemo nek cilj, namenimo vso pozornost. Naj postane sama sebi namen. Vsakokrat, ko na primer v službi ali doma gremo po stopnicah gor ali dol, bodimo pozorni na prav vsak korak, vsak gib in celo na svoje dihanje. Bodimo povsem navzoči. Obstaja merilo, ki nam lahko pokaže, kako uspešni smo pri takšnem prekinjanju miselnega toka. To je stopnja miru, ki ga občutimo v sebi. V obdobju odraščanja si na podlagi svoje osebne in kulturne pogojenosti izoblikujemo miselno podobo o tem, kdo smo. Ta fantomski, slepilni jaz imenujemo ego. Sedanji trenutek za ego komajda obstaja. Pomembna se mu zdita namreč le preteklost in prihodnost. Ta popolna sprevrženost resnice ima za posledico, da um, kadar deluje v načinu ega, deluje neustrezno. Ves čas se je potrebno truditi, da bi ohranjali preteklost, kajti kdo sploh smo brez nje? Prav tako se vedno znova prestavlja v prihodnost, da bi si zagotovil obstoj in našel v njej kakšno izpolnitev ali olajšanje. Kadar resnično uporabimo svoj um, še zlasti takrat, ko moramo najti kakšno ustvarjalno rešitev, nihamo med premišljevanjem in umirjenostjo. Stanje brez uma je zavest, v kateri ni nobene misli. Le tako lahko razmišljamo ustvarjalno, kajti le v tem primeru ima misel resnično moč. Čustvo vznikne tam, kjer se stikata um in telo. Takrat se telo odzove na um. Če se svojih čustev slabo zavedamo, najprej usmerimo pozornost v notranje energijsko polje svojega telesa. Svoje telo občutimo od znotraj. Na ta način se bomo povezali tudi s čustvi. Morda nezavednega delovanja svojega uma še ne moremo osvetliti z lučjo zavesti in izraziti z mislijo, zato pa se v našem telesu vselej izrazi, kot čustvo in tega se vsekakor lahko zavemo. Tako opazovanje čustev je v bistvu enako, kot če bi opazovali misel. Čustvu tedaj dopustimo, da je še naprej tam kjer je, vendar nas ne obvladuje. Nismo več čustvo, temveč njegov opazovalec, opazujoča navzočnost.

Psihološko stanje strahu je povsem ločeno od kakršne koli konkretne in resnične neposredne nevarnosti. Poraja se v oblikah, kot nelagodje, tesnoba, živčnost, napetost, groza, fobija in tako naprej. Ta vrsta psihološkega strahu se vedno nanaša na nekaj, kar se utegne zgoditi, ne pa na nekaj, kar se dogaja v tem trenutku. Mi sami smo tukaj in zdaj, medtem, ko se naš um ukvarja s prihodnostjo. S sedanjim trenutkom se lahko soočimo vedno, ne moremo pa se soočiti z nečim, kar je projekcija uma – ne moremo se torej soočiti s prihodnostjo. Dokler se istovetimo z umom, bo našem življenju vladal ego. Zaradi svoje fantomske (izmišljene) narave in kljub dovršenim obrambnim mehanizmom pa je ego zelo ranljiv in negotov, ves čas se počuti ogroženega. To velja tudi takrat, ko daje navzven vtis, da je zelo samozavesten. Pomislimo, da je čustvo odziv telesa na to, kar počne um. Torej kakšno sporočilo telo neprestano prejema od ega, lažnega jaza, oblikovanega po merilih uma? Pozor ogrožen sem. To ponavljajoče sporočilo poraja strah. Strah ima več oblik (strah pred izgubo, strah pred neuspehom,…). V resnici vse te različne oblike strahu odražajo le egov strah pred smrtjo, pred izginotjem. Egu se zdi, da za vsakim vogalom preži smrt. Celo taka na videz nepomembna stvar, kot je neustavljiva potreba po tem da bi imeli v neki razpravi prav mi ne pa kdo drug – pri čemer branimo svoje miselno stališče, s katerim smo se poistovetili –, je posledica strahu pred smrtjo. Če se istovetimo s svojim miselnim stališčem, potem pa se izkaže, da se motimo, se naš občutek jaza, ki temelji na istovetenju z umom, začuti smrtno ogroženega. Jaz kot ego si torej ne more privoščiti, da bi se motil. To bi namreč zanj pomenilo smrt. Ko potreba po tem, da bi imeli prav izgine, lahko povsem jasno povemo, kaj čutimo ali kakšno je naše mnenje, pri tem pa v naših besedah ni nobene agresivnosti ali potrebe po samoobrambi. Če nočemo več zadajati bolečine sebi in drugim, če nočemo več poglabljati bolečine iz preteklosti – bolečine, ki nas še vedno razjeda -, ne ustvarjajmo več iluzije časa. Začnimo bivati v  sedanjem trenutku, prihodnost in preteklost pa obiščemo le tedaj, ko to zahtevajo življenjske okoliščine. Sedanjemu trenutku vedno recimo da. Če umu odvzamemo čas bo obstal, razen, če se ne bomo sami odločili, naj deluje. Kadar se istovetimo z umom, smo ujetniki časa, prisiljeni smo živeti skoraj izključno v spominih in pričakovanjih. V nedogled se ukvarjamo s preteklostjo in prihodnostjo. Takšna prisila izvira iz dejstva, da nam preteklost nudi nekakšno identiteto, medtem, ko nam prihodnost obljublja odrešitev in izpopolnitev v vseh pogledih. Toda eno in drugo je slepilo. Čim bolj se osredotočamo na čas - preteklost in prihodnost tem bolj nam iz rok uhaja Zdaj, ta največja dragocenost, ki jo imamo. Nikdar ni bilo časa, ko naše življenje ne bi potekalo zdaj, torej v vsakem trenutku sproti in takšnega časa tudi ne bo. Nikoli se nič ni zgodilo v preteklosti, prav vse se je zgodilo v sedanjosti. In ravno tako se nič ne bo zgodilo v prihodnosti, temveč le v sedanjosti.

Ko se povežemo z brezčasjem, se nam odpre drugačno razumevanje, takšno, ki ne ubija duha. Razumevanje, ki vsebuje globoko ljubezen in spoštovanje do vsega, kar je. Razumevanje, o katerem um ničesar ne ve. Ne menimo se za preteklost in prihodnost, razen kadar je potrebno. Če se nam vstopanje v zdajšnji trenutek zdi težavno, za začetek samo opazujmo priučeno težnjo uma, da beži pred sedanjostjo in se ji skuša vedno izmikati. S tem, ko opazujemo sebe, postaja naše življenje vse bolj prežeto z navzočnostjo. V trenutku, ko se zavemo, da nismo navzoči, smo navzoči. Vedno kadar nam uspe opazovati svoj um, nismo več njegov ujetnik. Oglejmo si neko misel, občutimo čustvo, opazujmo svoj odziv. Iz tega nikar ne delajmo osebnih problemov. Začutili bomo tihega opazovalca. Če se z umom istovetimo ga napajamo še z več energije, če ga pa samo opazujemo, mu jo odvzamemo. Ko bomo enkrat občutili, kaj pomeni biti navzoč, bomo velik lažje izstopili iz časovne razsežnosti in se pomaknili v Zdaj, vsakokrat, kadar je ne bomo potrebovali za praktične namene. Ko si zastavimo kak cilj in ga skušamo uresničiti, uporabimo urni čas. Zavedamo se kam bi radi šli in kaj bi radi dosegli, a kljub temu vso pozornost namenjamo le koraku, ki ga delamo v tistem hipu. Če bi se preveč osredotočali na sam cilj, morda hrepenimo po sreči, izpolnitvi ali bolj celovitem občutenju sebe, bi to pomenilo, da ne cenimo več tega trenutka in da ta ni v središču naše pozornosti. In takrat bi urni čas postal psihološki čas. Ne bi se več zavedali pestrosti življenja, ki se neprestano živo razprostira okrog nas. Če je naš um močno obremenjen s preteklostjo, bomo v prihodnosti doživeli še več takih izkušenj. Preteklost se ponavlja, ker nismo v vsakem trenutku zavestno navzoči. Raven zavesti je odvisna od tega, koliko znamo biti zavestno navzoči. Morda se nam težko zdi sprejeti, da je čas izvor našega trpljenja in težav. Prepričani smo, da je oboje posledica posameznih okoliščin v našem življenju in po običajnih splošnih merilih imamo prav. Toda dokler ne bomo odpravili osnovne pomanjkljivosti uma, to je navezanost na preteklost in prihodnost, bodo ene težave zgolj zamenjale druge. Konec koncev, pa je težava samo ena: um, ki se veže na čas. V času ni odrešitve ne moremo se osvoboditi v prihodnosti. Sedanjost je ključ do svobode, torej se lahko osvobodimo le zdaj. Tisto kar imenujemo življenje, je pravzaprav naš življenjski položaj. To je psihološki čas, preteklost in prihodnost. Nekatere stvari se v preteklosti niso zgodile, tako kot smo si želeli. Še vedno se upiramo temu, kar se je zgodilo, obenem pa se upiramo tudi temu, kar se dogaja okrog nas. Upanje nam pomaga, da še naprej vztrajamo, vendar se zaradi njega osredotočamo na prihodnost, s čimer zanikamo sedanji trenutek in tako podaljšujemo svojo nesrečo. V našem življenjskem položaju je morda ogromno težav, tako je vsaj v večini življenjskih položajev. Zato poizkušajmo ugotoviti ali imamo v tem trenutku kakšno težavo. Ne jutri ali čez deset minut, temveč zdaj. Kadar koli torej lahko, naredimo v sebi nekaj prostora, tako da bomo ugledali življenje, ki se nahaja pod kupom življenjskih težav. Povsem izkoristimo svoje čute. Bodimo tukaj, kjer smo. Glejmo, ne razlagajmo si. Opazim svetlobo, oblike, barve, zgradbo stvari. Dotaknimo se česarkoli, ter občutimo in prepoznajmo njegovo bit. Opazujmo svoj ritem dihanja. S tem za seboj puščamo otopel svet miselne abstrakcije, časa. Nemogoče je da bi imeli kakršno koli težavo, če je vsa naša pozornost usmerjena v Zdaj. Obstaja le okoliščina, ki jo moramo sprejeti ali pa razrešiti. Problem pomeni, da se v mislih zadržujemo v določenih življenjskih okoliščinah, vendar nimamo nobenega resnega namena (in s tem tudi ne možnosti), da bi ga rešili. Okoliščine nas tako hitro prevzamejo, da izgubimo občutek za življenje samo. Ali pa prenašamo v svojem umu zmedeno breme neštetih stvari, ki naj bi jih storili v prihodnosti, namesto da bi se osredotočili na stvar, ki jo lahko storimo v tem trenutku. Vse kar bi morali storiti, je preprosta odločitev: Ne bom si več zadajal bolečine, pa naj se zgodi kar koli. Ne bom si več delal težav. Sprejeli jo bomo, ko bomo do grla siti svojega trpljenja in bomo imeli resnično vsega dovolj. In ne bomo je mogli izpeljati, če ne bomo prišli do vira moči, ki se skriva v sedanjem trenutku. Kadar se bomo znašli v okoliščinah v katerih bomo nemudoma morali sprejeti odločitev, bodo naša dejanja jasna, prodorna in učinkovita, če bodo izvirala iz zavesti, ki je navzoča v sedanjem trenutku. Kakor hitro začnemo spoštovati sedanji trenutek, nezadovoljstvo in napor izgineta, življenje pa začne potekati radostno in lahkotno. Vse kar počnemo je prežeto s kakovostjo, skrbnostjo in ljubeznijo, celo najpreprostejša dejanja. Naj nas ne skrbijo sadovi našega dela, bodimo pozorni le na delo samo. Delo bo obrodilo sadove, ko bo za to napočil čas. Odkrili smo resnično življenje, ki se nahaja za našimi življenjskimi okoliščinami. Preden se bomo zares »udomačili« v stanju zavestne navzočnosti, bomo pogosto nihali med zavestnostjo in neozaveščenostjo, med stanjem navzočnosti in stanjem v katerem se istovetimo z umom. Vedno znova bomo izgubljali sedanji trenutek in se znova vračali vanj. Toda nazadnje bo navzočnost postala naše prevladujoče stanje.

Bistveno je, da svoje življenje ozavestimo v povsem vsakdanjih okoliščinah, ko vse poteka bolj ali manj brez zapletov. Na ta način krepimo zavestno navzočnost. V sebi in okoli sebe ustvarjam močno energijsko polje visokih nihajnih frekvenc. V takšno polje ne more prodreti nobena negativnost. Ko se bomo naučili opazovati lastne misli in občutke bomo spoznali, kako redko kdaj (če sploh) se počutimo resnično lahkotne. Običajne neozaveščenosti sprva ne bomo prepoznali prav zlahka, je namreč nekaj zelo vsakdanjega. Naj nam pride v navado, da s samoopazovanjem pozorno opazujemo svoje miselno in čustveno stanje. To kar se dogaja v naši notranjosti naj nas zanima vsaj toliko, kot dogajanje okoli nas. Če bo naša notranjost urejena, se bo to odražalo tudi v okolici. Stres se pojavi, kadar smo v sedanjosti, a si želimo pa biti v prihodnosti. Ta razcep razdvaja našo notranjost. Morda veliko pozornosti namenjamo preteklosti. Spomnimo se na strašne stvari, ki so se nam zgodile, na zgodbe, ki potrjujejo, da smo bili žrtev, ali pa na to kaj smo komu naredili. Ali krepimo občutke, krivde, jeze, zamere, obžalovanja? V tem primeru ne krepimo le občutenje jaza, temveč v telesu tudi spodbujamo in pospešujemo proces staranja, saj v duši kopičimo preteklost. Ali smo zaskrbljeni? Velikokrat pomislimo: »Kaj pa če…?« Če je tako se istovetimo z umom, ki se prestavlja v namišljene situacije v prihodnosti in s tem ustvarja strah. Toda s tem situacijam se ne moremo spoprijeti, saj ne obstajajo. So le izmislek uma. To zmedo lahko ustavimo preprosto tako, da sprejmemo sedanji trenutek. Zavejmo se lastnega dihanja. Občutimo zrak, ki vstopa v naše telo. Občutimo svoje notranje energijsko polje. Vse, kar moramo storiti v resničnem življenju, v nasprotju z namišljenim projekcijam uma je v tem trenutku. Odgovor, moč, pravilna odločitev ali rešitev nam bodo vedno na voljo tedaj, ko jih bomo potrebovali, ne prej in ne pozneje. Prav nič nenavadno ni, da veliko ljudi vse življenje preživi čakajoč, da bodo začeli živeti. Čakanje je stanje uma. V bistvu pomeni, da si želimo prihodnosti, a ne maramo sedanjosti. Zaradi tega je vse življenje precej okrnjeno, sedanjost pa nam uhaja iz rok. Tega, kar imamo ne maramo, radi pa bi tisto česar nimamo. Le ko sprejemamo sedanjost, čutimo hvaležnost za vse, kar imamo. Hvaležnost za sedanji trenutek, za življenje v tem trenutku, je resnična blaginja. In ta blaginja ne more priti v prihodnosti. Ko se zavemo da na nekaj čakamo, nemudoma prekinimo to čakanje. Nemudoma se vrnimo v sedanji trenutek, samo bodimo in se veselimo v tem da preprosto smo. Lažni, nezadovoljni jaz, je odvisen od časa, kajti samo v njem lahko preživi. Dobro ve, da sedanji trenutek zanj pomeni smrt, zato se ga neznansko boji in se ob njem čuti ogroženega. Naredil bo prav vse, da nas odvrne od sedanjega trenutka. V stanju navzočnosti je vsa naša pozornost zbrana v Zdaj. Nič je ne ostaja za sanjarjenje, premišljevanje, spomine in pričakovanja. Prav tako ni nobene napetosti ali strahu, samo čuječa navzočnost.

Da bi se zavedali lepote, veličastnosti in svetosti narave, moramo biti zavestno navzoči. Vedno kadar opazujemo svoj um, umaknemo zavest iz umskih oblik, tako da lahko zavest postane to čemur pravimo opazovalka in pričevalka. Ta opazovalka ali čista zavest, ki je brez oblik, sčasoma postane močnejša, medtem, ko miselne tvorbe postanejo šibkejše. Od Bitja smo odrezani vse dotlej, dokler umu namenjamo svojo pozornost. Um namreč jemlje vso našo zavest in jo spreminja v snov, iz katere je tudi sam. Ne moramo nehati misliti. Da bi se zavedali Bitja, moramo zavest umakniti iz uma. Tako bomo v sebi sprostili ogromne količine zavesti, ki je bla prej ujeta v nekoristno in prisilno mišljenje. To lahko storimo zelo učinkovito, da pozornost preusmerimo od mišljenja v telo, kjer lahko občutimo Bitje, kot nevidno energijsko polje, ki daje življenje temu, kar dojemamo, kot snovno telo. Usmerimo pozornost v telo. Občutimo ga od znotraj. Ali lahko  občutimo komaj zaznavno energijsko polje, ki preveva celotno telo in poživlja vsak organ in sleherno celico v njem. Čim več pozornosti mu bomo namenili, tem jasnejše in močnejše bo to občutje. Vstop v območje, v katerem ni nikakršnih oblik, je resnično osvobajajoče. To prostranstvo bi lahko imenovali Nepojavno, nevidni Izvir vseh stvari. V njem vladata spokojnost in mir, pa tudi radost in močan občutek živosti. Kadar koli smo navzoči, postanemo prepustni za svetlobo, za čisto zavest, ki seva iz tega Izvira. Zavemo pa se tudi, da ta svetloba ni ločena od nas, temveč je naše bistvo. V vsakdanjem življenju ne posvečajmo vse pozornosti zunanjim rečem in svojemu umu. Zadržimo jo nekaj v sebi. Notranje telo občutimo tudi takrat, ko smo zaposleni z vsakodnevnimi dejavnostmi, še zlasti velja to za medsebojne odnose ali pa, ko smo v stiku z naravo. Nepojavnega se je mogoče zavedati vse življenje, sleherni trenutek. Občutimo ga, kot globok mir v ozadju, ki nas ves čas spremlja, ne glede na to kaj se dogaja okoli nas. Tako postanemo most med Nepojavnim in snovnim. Ključ je da smo stalno povezani s svojim notranjim telesom, da ga občutimo prav vsak trenutek. To občutje se bo naglo poglabljalo in preoblikovalo naše življenje. Kadar smo za nekaj minut prosti in nimamo nikakršnega dela, še zlasti zvečer, tik pred spanjem in takoj zjutraj po prebujenju preplavimo telo z zavestjo. Zaprimo oči. Lezimo plosko na hrbtu. Izberemo različne dele svojega telesa in se najprej osredotočimo nanje: na dlan, stopala, roke, noge, trebuh, glavo itn. Čim močneje občutimo življenjsko energijo v teh delih. Pri vsakem delu se zadržimo kakih petnajst sekund. Nato dovolimo, da naša pozornost kot val preplavi celotno telo, vse od stopal do temena in spet nazaj. To nam bo vzelo kako minuto. Nato začutimo notranje telo, v vsej svoji celovitosti, kot eno samo energijsko polje. Nekaj minut zadržimo ta občutek.

Če moramo uporabiti um s kakšnim določenim namenom, ga uporabimo v zvezi z notranjim telesom. Le če nam bo uspelo, da ostanemo zavestno navzoči brez vsakršne misli, bomo lahko um uporabljali ustvarjalno.

Ljubezen je stanje Bitja. Naša ljubezen ni nekje zunaj, je globoko v nas. Ne moremo je nikoli izgubiti in ne more nas zapustiti. Ni odvisna od nekega drugega telesa ali kakršne koli zunanje oblike.

Človeška bolečina je večinoma nepotrebna. Sama sebe poraja, vse dokler se ne ozavestimo in začnemo opazovati svoj um. Bolečina, ki si jo prizadevamo, je vedno oblika nesprejemanja, nekakšno nezavedno upiranje temu, kar je. Na miselni ravni je upiranje oblika presojanja, na čustveni ravni pa oblika negativnosti. Čim bolj se istovetimo s svojim umom, tem bolj trpimo. Ko se bomo nehali istovetiti z umom, bo bolečina izginila. Predvsem čustvena bolečina, ki je poglaviten vzrok telesne bolečine in telesnih bolezni. Bolečina je razdeljena na dve ravni, na bolečino, ki jo ustvarjamo zdaj, v tem trenutku, in na tisto iz preteklosti, ki še vedno živi v našem umu. Nakopičena bolečina tvori negativno energijsko polje, ki naseljuje naše telo in um. To je čustveno bolečinsko jedro. Čustveno bolečinsko jedro obstaja na dva načina, lahko je speče ali dejavno. V človeku, ki je globoko nesrečen je lahko dejavno prav ves čas. Prav vse lahko predrami naše bolečinsko jedro, intimna razmerja, izguba, zavrnitev. Tisti hip, ko bolečinsko jedro opazujemo in občutimo njegovo energijsko polje in usmerimo vanj vso svojo pozornost se istovetenje konča. Nekatera bolečinska jedra so telesno nasilna, še več pa je čustveno nasilnih. Nekatera napadajo ljudi okrog nas. Nekatera pa napadajo nas same. V takšnih primerih misli in občutki, ki jih imamo v zvezi z našim življenjem, postanejo izrazito negativni. Pogosto se iz vsega tega razvije bolezen. Bolečinsko jedro lahko preživi le, če nas pripravi, da se istovetimo z njim. Hrani se z vsem, kar poraja nadaljnjo bolečino v obliki jeze, razdiralnosti, sovraštva, zamere, potrtosti, čustvene drame, nasilja in celo bolezni. Ko si nas bolečina podredi, hočemo sebi ali drugim zadati še več bolečine. Vsega tega se ne zavedamo in prepričani smo, da ni nikogar, ki si želi bolečino in trpljenje. Bolečinsko jedro se morda zdi, kot nevarna pošast. Vendar ni nič drugega, kot votel strah, ki nikakor ne more vzdržati pred močjo naše zavestne navzočnosti. Ko postanemo opazovalec se nehamo istovetiti z bolečinskim jedrom. V trenutku, ko svoje mišljenje uravnamo z energijskim poljem bolečinskega jedra, se poistovetimo z njim in ga spet začnemo hraniti s svojimi mislimi. Pozornost preusmerimo na občutja v nas. Zavedajmo se, da je to bolečinsko jedro. Sprejmimo dejstvo, da je tam. Ne premišljujmo o njem. Zavedajmo se ne le čustvene bolečine, temveč tudi »njega, ki opazuje«, tistega tihega pričevalca. Presune nas spoznanje, da smo bili ali pa smo še vedno navezani na bolečino. V trenutku, ko to dojamemo presekamo navezanost. Tako, kot se ne moremo bojevati zoper temo, se tudi ne moremo bojevati zoper bolečinsko jedro. Če bi skušali to storiti, bi v sebi zanetili spor in s tem bi bolečino le še poglobili.

Dokler ne dosežemo zavestne navzočnosti, so naši odnosi, predvsem tisti najtesnejši, močno pomanjkljivi in popačeni, kar se prej ali slej pokaže tudi navzven. Videti je, da se večina »ljubezenskih razmerji«, kaj hitro spremeni v tako imenovana ljubeče-sovražna razmerja. Takšna »ljubezen« se namreč hipoma sprevrže v nasilnost, sovražnost ali popolno odsotnost naklonjenosti. Resnična ljubezen nima nasprotja. Če ima naša »ljubezen« nasprotje, pomeni, da ni ljubezen temveč močna egova potreba po popolnejšemu občutenju jaza, potreba, ki jo ta zadovoljimo le začasno. Toda vedno pride trenutek, ko partnerjevo vedenje ne izpolnjuje več naših potreb, ali pravilneje ne izpolnjuje več potreb našega ega. Takrat pridejo na površje občutki strahu, bolečine in pomanjkanja. Zdaj v partnerju vidimo vzrok za vsa ta občutja. Obrnemo jih navzven in svojega bližnjega napadamo z divjo silovitostjo., ki je del naše bolečine. Naši napadi prebudijo tudi partnerjevo bolečinsko jedro, tako da ta morda udari nazaj. Sama razmerja niso vzrok bolečih občutkov. Ti občutki so namreč že v nas, razmerja pa jih le pritegnejo na površje.  To je eden od razlogov, zakaj večina ljudi vselej skuša ubežati sedanjemu trenutku in izpolnitev išče v prihodnosti. Prvo s čimer bi se srečali, če bi pozornost usmerili v zdaj bi bila njihova lastna bolečina, in prav tega jih je najbolj strah. Če bi le vedeli, kako lahko je v sedanjem trenutku priti do moči zavestne navzočnosti, ki v hipu razblini preteklost in njeno bolečino. Tudi tisti, ki se izogibajo razmerjem, ker se bojijo bolečine, se vedejo nespametno. Tri spodletela razmerja v treh letih, nas bodo prej prisilila k prebujanju, kot pa tri leta, ki bi jih preživeli v samoti. Najprej nehajmo obsojati sebe in nato nehajmo obsojati svojega partnerja. Največji pobudnik spremembe v razmerju je popolno sprejemanje partnerja, takšnega kot je. Brez potrebe po presojanju ali kakršnem koli spreminjanju. Čeprav so bežni prebliski mogoči, ljubezen ne more cveteti, če se za vedno ne osvobodimo istovetenja z umom in če naša zavestna navzočnost ni dovolj močna, da bi razblinila bolečinsko jedro. Če pri partnerju opazimo nezavedno stanje, ga ljubeče objemimo s svojo vednostjo, tako da se ne bomo nanj odzvali nepremišljeno. Nezavednost in vednost ne moreta prav dolgo obstati skupaj – pa čeprav je vednost samo v enem človeku. Za tisto energijsko obliko, iz katere se izliva sovražnost in napadalnost je navzočnost ljubezni nevzdržna. Če se kakorkoli odzovemo na partnerjeve nezavedne vzgibe, postanemo nezavedni tudi sami. Če pa se tega odziva zavemo, nismo ničesar izgubili. Odnosi niso namenjeni temu, da nas bi osrečili in navdali z občutjem izpolnjenosti. Če pa sprejmemo to, da so odnosi tu, da nam pomagajo doseči ozaveščenost, nam bodo resnično omogočili odrešitev in uskladili se bomo z višjo zavestjo, ki se želi roditi v ta svet. Nikar se med seboj ne obtožujmo nezavednosti. Kakor hitro se začnemo prepirati, tedaj vzame vajeti v svoje roke naš ego, mi pa postanemo nezavedni. Ko se partner vede nezavedno opustimo vsakršne sodbe. Kadar nekoga sodimo, njegovo nezavedno vedenje zamenjujemo z njim samim. Ostanimo navzoči, namesto tega, da bi se spopadali s temo prižgimo luč. Tedaj se ne odzovemo več na slepilo, temveč slepilo vidimo, a hkrati zremo skozenj. Nič bolj ne pospeši preobrazbe, kot takšen pristop. Navadimo se izražati svoje občutke in misli, brez da bi koga obsojali. Navadimo se svojega partnerja poslušati odprto, brez nasršenosti. Ko bomo razpustili bolečinsko jedro in se ne bomo več istovetili s svojim umom in če bo to storil tudi partner bomo doživeli blaženost, kakršno nudi razcvetajoč odnos. Vračali si bomo samo še ljubezen, ki jo čutimo globoko v sebi. Um nerazsvetljenega partnerja so ob zavestnem partnerju počuti globoko nezadoščenega, saj se nihče več ne bo upiral njegovim nepremakljivim stališčem, katera bodo prav zato postala majava in šibka. Bolečinsko jedro bo zahtevalo odziv, a ga ne bo deležno.

Ko se predamo temu, kar je in tako postanemo navzoči preteklost izgubi vsakršno moč. Odpre se prostranstvo Bitja, ki ga je um doslej zastiral. Nenadoma se v nas porodi čudovita umirjenost, občutek neizmernega miru. In znotraj tega miru velika radost. In sredi te radosti ljubezen. In sredi najbolj notranjega jedra sveto, Neizmerljivo, Neminljivo.

Obstajajo cikli uspeha, ko nam vse zlahka uspeva in cikli neuspeha, ko nam vse uhaja iz rok in jih moramo razpreti in preprosto dovoliti, da določene stvari odidejo. S tem naredimo prostor za vse, kar pride, ali pa za to da se zgodi sprememba. Če se upiramo in oklepamo starega, to pomeni, da nočemo pluti z življenjskim tokom in zato trpimo. Da bi zrasle nove stvari je najprej potreben razkroj starega. Padajoči cikel je vsekakor bistvenega pomena za duhovno spoznanje. Na določeni ravni nam mora spodleteti ali pa moramo preživeti kakšno veliko izgubo, da nas potegne v duhovno razsežnost. V slehernem uspehu se skriva neuspeh in obratno v vsakem neuspehu najdemo zrno uspeha. V tem svetu na ravni oblike, prej ali slej »spodleti« vsakomur. Veliko bolezni nastane, ker se upiramo ciklu nižjih energij, ki so bistvenega pomena za telesno obnavljanje. Bolezen nas prisili, da se ustavimo, zato da bi obnovili svoje moči. Kadar se kakšna okoliščina ali položaj na katerega se um naveže spremeni ali izgine, se um s tem ne more sprijazniti. Še naprej se oklepa izginulega položaja in se upira spremembi. Kadar se življenju ne upiramo, smo v stanju milosti, neprisiljenosti in lahkotnosti. To stanje ni več odvisno od tega, kakšne so okoliščine, dobre ali slabe. Ko nismo več odvisni od stvari, ljudi in razmer, za katere mislimo, da jih nujno potrebujemo za svojo srečo, te začnejo prihajati k nam ne da bi se mogli zanje truditi. Vse te stvari sicer minejo, a če nismo odvisni od njih se ne bojimo, da bi jih izgubili in življenje teče lahkotno. Sreča, ki izvira iz zunanjih stvari, nikoli ni prav globoka, temveč je le bled odsev radosti Bitja, tistega miru, ki je poln življenja in ga najdemo v sebi takrat, ko se nehamo upirati. Vsak notranji odpor doživljamo, kot obliko negativnosti. Odpor včasih vzdrami čustveno bolečinsko jedro in v takšnih primerih celo najmanjša malenkost sproži izjemno močno negativnost, na primer jezo, potrtost ali globoko žalost. Ego živi v prepričanju, da lahko z negativnostjo manipulira stvarnost in tako doseže, kar hoče. Če ego ne bi bil prepričan, da nesrečnost deluje, zakaj bi jo sploh ustvaril. Negativnost ne deluje pozitivno, to je dejstvo. Ne odpira priložnost za želene okoliščine, temveč ravno nasprotno onemogoča jih. Namesto, da bi negativnost, neželene okoliščine odpravila, jih kvečjemu ohranja. Dokler je negativnost v nas, jo uporabimo. Vzemimo jo, kot znamenje, ki nas opominja, da bodimo bolj navzoči. Začnimo pri majhnih, manj pomembnih stvareh. Recimo, da sedimo doma v miru. Nenadoma nas zmoti zvok avtomobilskega alarma na ulici. V sebi začutimo razdraženost. Čemu je namenjena? Prav ničemur. Ustvaril jo je naš um, samodejno in nezavedno. Zato, ker se oklepa nezavednega prepričanja, da bo njegov odpor, ki ga doživljamo kot negativnost ali nekakšno nelagodje to prijetno okoliščino nekako odpravil. Seveda se um s tem samo slepi. Odpor nas veliko bolj vznemiri, kakor prvotni vzrok, ki ga um skuša odpraviti. Nikar ne iščimo miru. Ne iščimo nobenega drugega stanja, temveč ostanimo v tem, v katerem smo. Sicer bomo nadaljevali navzkrižje in nezavedni odpor samo povečevali. Odpustimo si, da nismo v miru. S tem, ko bomo popolnoma sprejeli svoj nemir, se bo ta spremenil v mir. To je čudež predaje. Naš notranji mir ni odvisen od okoliščin. Prebivamo v Bitju, nespremenljivem, brezčasnem, nesmrtnem in naša izpolnitev ali sreča ni več odvisna od zunanjega sveta. Od tega, kakšna je kvaliteta naše zavesti v tem trenutku, je najbolj odvisno, kako bomo živeli kasneje, zato je predaja najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, da bi izpeljali pozitivno spremembo. Nekateri ljudje predajo ali prepustitev povezujejo s porazom, vdajo ali nezmožnostjo, da bi se spoprijeli z življenjskimi izzivi. Toda resnična predaja je nekaj povsem drugega. Ne pomeni, da se moramo pasivno in malodušno prepuščati okoliščinam, v katerih se znajdemo, ne da bi poizkušali kar koli storiti. Prav tako ne pomeni, da se moramo odreči vsem načrtom in pobudam za koristno, dobro dejanje. Prepustitev je preprosta, a globoka modrost gibljivosti, živeti s tokom in ne proti njemu. V stanju predaje zelo jasno vidimo, kaj je treba storiti in ko se lotimo dejanja, delamo samo tisto, kar je potrebno in se osredotočimo le na eno stvar naenkrat. Če je naš življenjski položaj nezadovoljiv ali neprijeten, takoj opustimo ta občutek in se prepustimo temu kar je. Ne osredotočajmo se na sto stvari, ki jih bomo morda morali storiti v prihodnosti, temveč le na tisto, kar lahko storite v tem trenutku. To ne pomeni, da ne smemo nič načrtovati. Morda bo prav načrtovanje edino dejanje, ki ga bomo lahko storili v tem trenutku. Morda vsako naše dejanje ne bo nemudoma obrodilo sadov. In dokler ne bo, se ne upirajmo temu, kar je. Negativnost za svoje preživetje potrebuje našo odsotnost. Celo bolečinsko jedro se ne more, dolgo ohraniti, če smo navzoči. Šele, ko se zares predamo, postane duhovna dimenzija v nas živa. S predajo pride v ta svet duhovna energija. Ona ne prinaša nobenega trpljenja ne nam, ne drugim ljudem, ne nobeni drugi obliki življenja na tem planetu. Kadar nekemu človeku ali situaciji rečemo ne, naj ta ne, ne izhaja iz odpora, temveč iz uvida, iz jasnega spoznanja, kaj je v tistem trenutku za nas prav in kaj ne. Ego je prepričan, da se moč skriva v našem odporu. A v resnici se z upiranjem ločimo od Bitja, edinega vira resnične moči. Tisto, kar ego vidi, kot šibkost je čista navzočnost našega Bitja. In kar vidi, kot moč je v resnici šibkost. Prav zato se ego neprestano nečemu upira in s pretvarjanjem, da je na videz močan, prikriva našo »šibkost«, ki pa je v resnici naša moč.

Prepustitev ne spreminja tega, kar je, vsaj ne neposredno. Prepustitev spremeni nas. In ko se spremenimo mi se spremeni tudi ves naš svet. Kajti svet je zgolj naš odraz. Če smo bolni ali kako drugače prizadeti, nikdar ne mislimo, da je to za nas nekakšen neuspeh. Ne počutimo se krive zaradi tega in nikar ne krivimo življenja, da je nepravično do nas. Vse to je samo odpor. Če smo resno bolni uporabimo bolezen za razsvetljenje. Bolezni odvzemimo čas. Stanje, ki mu pravimo bolezen, nima nič opraviti s tem, kar v resnici smo. Ko zbolimo imamo izbiro, da se prepustimo. Kadar se prepustimo, dosežemo notranji mir, v primerjavi z njim je sreča precej plitev občutek. S tem vseprežemajočim mirom prihaja spoznanje, vendar ne na ravni uma, temveč v globini našega Bitja, da smo neuničljivi in nesmrtni. Kadar ni poti ven, je še vedno pot skozi. Zato se bolečini nikdar ne izmikajmo. Soočimo se z njo. Do kraja jo občutimo. Občutimo jo, ne mislimo nanjo. Izrazimo jo, če je treba, toda nikar jo ne skušajte opisovati v mislih. Ne dovolimo umu, da nam iz bolečine skonstruira identiteto žrtve. Sprejetje trpljenja je kakor potovanje v smrt. Če se soočimo z globoko bolečino, ji pustimo biti in nanjo usmerimo pozornost, je kakor, da bi zavestno vstopili v smrt. In ko umremo takšne smrti, spoznamo, da smrti sploh ni in da se ni česa bati. Samo ego umre. Pot križa je popoln preobrat. Pomeni, da se najhujše v našem življenju, torej naš križ, spremeni v najboljše, kar se nam je kdaj zgodilo, saj nas prisili v predajo, v »smrt«. Prisili nas da postanemo nič, kakor Bog. Kajti tudi Bog je nič, se pravi nobena stvar. Ker je upiranje neločljivo povezano z umom, je s tem, ko se osvobodimo upiranja, ko se torej predamo, tudi konec naše podrejenosti umu, ki nam je do tedaj gospodoval in se pretvarjal, da je on mi.