Depresija ni greh (povzetek knjige, avtor Aaron Kheriaty in John Cihak)

»Depresija je motnja razpoloženja, ki je umu tako skrivnostno boleča in izmuzljiva, da je na sami meji ubesedljivosti«
William Styron, Vidna tema

Med hudimi in kroničnimi duševnimi boleznimi se depresija pojavlja najpogosteje. Človek, ki ni na svoji koži izkusil trpljenja, povezanega z depresijo, to težko razume. Bolnica stara čez sedemdeset let, ki je trpela zaradi izbruhov hude depresije, poleg tega pa je imela še raka zaradi katerega je skoraj umrla, je povedala, da bi takoj izbrala raka, če bi lahko izbirala med njim ali še enim obdobjem klinične depresije. Raka so nazadnje po dolgotrajnih telesnih bolečinah in kemoterapiji pozdravili. Depresija je silovit in nevaren vzrok duševnega, telesnega in duhovnega trpljenja. Vsi smo že izkusili žalost, strah ali duševno izčrpanost. Čeprav sta si depresija in običajna potrtost na daleč nekoliko podobni, pa je depresija v resnici nekaj čisto drugega. Nikakor ne velja, da lahko vse telesne bolezni preprečimo s pravilnim vedenjem ali pravim prepričanjem. Enako velja za duševne bolezni. Bolezni, kot sta shizofrenija in bipolarna motnja, imajo zelo močne genske in nevrobiološke vzroke, čeprav so izražene na duševni ali vedenjski ravni. Ne moremo jih preprečiti, obvladovati ali zdraviti samo s psihološkimi sredstvi, vero ali močno voljo. Druge duševne bolezni so posledica pretresa, tudi duševnega pretresa zaradi pogubnih življenjskih izkustev ali telesnih pretresov zaradi poškodb možganov. Številni svetniki so trpeli za depresijo. Če so svetniki, možje in žene, ki so najbližje Bogu in so nam vzorniki vere in dobrih del, doživljali globoko žalost ali celo obdobja depresije, potem lahko trdimo, da vera sama ne zaščiti vernika pred to boleznijo. Depresija prizadene celotnega človeka: čustva, zaznavo, misli in telesno zdravje. Prizadene telo in um saj sta ti plati človeka navsezadnje neločljivi. Nerazumevanje po navadi ni le posledica pomanjkanja sočutja, ampak tudi dejstva, da si zdravi ljudje takega trpljenja ne morejo predstavljati. Depresija ni bolezen, ki bi jo iznašli psihiatri. Klinični opis depresije sega vsaj do Hipokrata, očeta zahodne medicine. V srednjem in starem veku so jo imenovali melanholija. Abraham Lincoln je trpel zaradi ponavljajočih se izbruhov hude depresije. Marsikdo depresijo zamenja za šibko voljo ali jo narobe razume, kot dokaz za slab moralni značaj. Toda koliko je takih ljudi, ki bi Abrahama Lincolna obtožili, da ima slab moralni značaj ali šibko voljo.

Znaki depresije:

-          Nesposobnost zbranosti. Depresiven človek ima poleg globoke potrtosti, strahu in malodušja ali brezupa pogosto precej težav pri zbranosti ali pozornosti. Njegov razum se težko posveti eni stvari.

-          Spremembe čutne zaznave. Pojavi se tunelni vid. Depresiven človek pa opazi v svoji okolici stvari, kot prevladujoče negativne ali ogrožajoče. Človek, ki nima depresije pa iste stvari vidi bolj nevtralno ali bolj v pozitivni luči.

-          Motnje spanja. Spanje je med depresijo pogosto moteno. Nekateri spijo preveč tudi od šestnajst do 18 ur. Nekateri pa ne morejo zaspati ali pa se zbujajo ponoči in spijo premalo.

-          Pomanjkanje moči. Naj depresiven človek spi preveč ali premalo se običajno počuti izčrpanega kadar je buden.

-          Spremembe teka. Bolniki lahko izgubijo tek, številni poročajo, da hrana povsem izgubi okus. Pri nekaterih pa se lahko poveča tek in se precej zredijo.

-          Spremembe psihomotoričnih gibov. Depresivni ljudje so običajno počasnejši in imajo manj samodejnih gibov. Ali pa so negotovi in nemirni težko sedijo pri miru.

-          Neutemeljeni občutki krivde. Krivda je normalen občutek, ki ga doživlja človek z dovolj dobro razvito vestjo. Če človek ni zagrešil ničesar po tem so lahko silovite misli, neutemeljeni občutki krivde ali krivda, ki daleč presega prekršek, znaki depresije.

-          Anhedonija. Nezmožnost doživljanja veselja ali užitka v dejavnostih v katerih človek običajno uživa. Depresiven človek pogosto v ničemer ne najde veselja ali zadovoljstva.

-          Pogoste misli na smrt. V vrhuncu izbruha depresije se to pogosto zdi edini izhod. Številni ljudje, ki zaradi verskih razlogov nikoli na smrt ne bi pomislili, kadar so v normalnem duševnem stanju, jih v obdobju globoke depresije, kljub vsemu obidejo misli na samomor. To je ena velikih tragedij depresije.

-          Anksioznost. Anksioznost ali tesnoba je neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Lahko se pojavi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja.

Čeprav je depresija pri mlajših otrocih redkejša kot pri najstnikih in odraslih se vseeno lahko pojavi. Depresijo pogosto opazimo tudi pri starostnikih. Medicinske bolezni, izguba bližnjega in osamljenost ter telesne in duševne nezmožnosti so dejavniki, zaradi katerih so starejši lahko nagnjeni k depresiji. Razlogov za depresijo je več. Lahko so genski in vzgoja. Vzgoja vpliva na to kateri geni, ki jih nosimo v sebi se lahko izrazijo. Geni se lahko sprožijo ali mirujejo med različnimi stopnjami našega razvoja tako slabi, kot dobri. Tudi, če rečemo, da je določena bolezen genska to ne pomeni, da je trajna in nespremenljiva ter da vzgoja ni pomembna. Poleg tega je genetika motnje zelo zapletena. Ni gena, ki bi sprožil depresijo. Človek je lahko nagnjen k depresiji. Toda geni niso vse. Tudi življenjske izkušnje – zlasti izgube ali prikrajšanja in številne druge telesne ali duševne stresne okoliščine imajo pomembno vlogo pri povzročanju depresivnih obdobji ali znakov. Dejansko večina naših lastnosti, vedenja značajskih kreposti in ranljivosti ter celo bolezni izvira iz zapletenega prepletanja narave in vzgoje. Nekateri ljudje ne po svoji krivdi, na svet pridejo z gensko ranljivostjo za depresijo. Če je ranljivost dovolj velika, lahko človek postane depresiven ne glede na okolje in življenjske okoliščine. Če pa ranljivost ni tako velika, je morda potreben precejšen stres, da nastanejo znaki depresije. Psihiatri so pred približno tridesetimi ali štiridesetimi leti ugotovili, da depresijo bodisi povzročajo zunanji dejavniki ali notranji dejavniki(geni). Depresijo, ki jo povzročajo zunanji dejavniki naj bi zdravili s psihoterapijo. Depresijo, ki jo povzročajo notranji dejavniki(geni) pa naj bi zdravili z zdravili. Nato so ugotovili, da je v obeh primerih najučinkovitejša psihoterapija in zdravljenje z zdravili. Depresija se dvakrat bolj pogosto pojavlja pri ženskah, kot pri moških. Pojavi se lahko v katerem koli življenjskem obdobju, le redko v otroštvu. Večina medicinskih bolezni ima lahko znake, ki jih pripisujemo depresiji. To je eden od razlogov zakaj je potrebno poiskati mnenje psihiatra ali vsaj splošnega zdravnika. Depresija se lahko pojavi z roko v roki z drugimi medicinskimi boleznimi. V tem primeru je treba zdraviti obe bolezni, da bi zagotovili najboljši medicinski in psihološki izid. Sigmund Freud je menil da je depresija posledica zatrte nezavedne jeze, ki se obrne proti človeku samemu. Pri  nekaterih primerih to velja vendar ne pri vseh. Psiholog Aaron Beck je razvil teorijo o depresiji, po katerih naj bi bolezen izvirala iz nestvarno negativnih vzorcev mišljenja. Bolnik ima težave na treh področjih mišljenja: misli o sebi (negativna samopodoba), svetu (težnja, da bi svet doživljal, kot sovražen in prezahteven) in prihodnosti (pričakovanje neizogibnega trpljenja in neuspeha). Če se ti vzorci ukoreninijo in pridejo v navado, čeprav nimajo temelja v stvarnosti, se utegnejo pri človeku pojaviti znaki depresije. Raziskave dokazujejo, da utegnejo negotovi navezovalni odnosi v zgodnjem življenju pozneje voditi v depresijo. Izkušen psihoterapevt lahko pomaga razkriti te težave in bolniku pomaga, da se bolje spozna in zave samega sebe. Tako terapevtsko delo je pomemben del psihološkega zdravljenja in okrevanja od depresije. Tudi drugi socialni dejavniki, na primer osamljenost, izločenost ali denarna stiska imajo lahko pomembno vlogo pri depresiji. Psihiatrični raziskovalec Dan Blazer trdi, da je depresija v današnjem času pogostejša zaradi številnih negativnih kulturnih in družbenih sprememb. Modro se sprašuje zakaj je število primerov depresije v zadnjih petdesetih letih naraslo, če se človeško telo in možgani niso bistveno spremenili. Zgodnjo moderno dobo je zaznamovala optimistična vera v moč avtonomnega človeškega razuma in tehnološkega razvoja, ki bo rešil vse težave in postopoma odpravil človekove tegobe. To zaupanje je bilo v tako imenovani postmoderni dobi uničeno in spodkopano. Posledica tega sta široko razširjena tesnoba in depresija, ki ju lahko razlagamo, kot hrepenenje, da bi se lahko umaknili iz sveta, ki je izgubil temelje in smer. Vlogo pri naraščanju depresije imajo naglica sodobnega življenja, družbeni poklicni pritiski, skrhani odnosi in družbena osamljenost, pogosto omalovaževane duhovne vrednote v sodobnem življenju. Potiskanje duhovnih vrednot na obrobje je pri številnih posameznikih sprožilo krizo smisla in namena in močno prispevalo k naraščanju depresije. Ne doživlja pa vsak, ki trpi za depresijo krizo vere ali smisla. Ti dejavniki so povezani z vzroki depresije sploh pri že tako ranljivih ljudeh. Papež Janez Pavel II je priznaval biološki in medicinski vidik depresije obenem pa spodbujal, naj raziskujemo in obravnavamo družbene in kulturne sile, ki očitno prispevajo k naraščanju depresije po vsem svetu. V popolnih okoliščinah bi moral strokovnjak za duševno zdravje, poznati in vsaj spoštovati vero, moralo in duhovno življenje, duhovni voditelj pa bi moral poznati medicino vsaj toliko, da bi vedel kdaj mora človeka poslati k strokovnjaku. Raziskave kažejo, da se ima osemdeset odstotkov psihiatričnih bolnikov za verne oziroma duhovne. Osemintrideset odstotkov bolnikom je terapevtu neprijetno omenjati duhovnost ali vero. To bi moralo dati misliti zdravstvenim delavcem, saj naj bi terapija priložnost za izražanje bolnikovih misli, prepričanj, čustev in pogovor o njih. Številnim bolnikom se je v tem okolju neprijetno pogovarjati o nečem, kar so imeli za zelo pomemben vidik svojega življenja. Dvainsedemdeset odstotkov bolnikov na splošno najde pozitivno povezavo med versko predanostjo in duševnim zdravjem. V neki raziskavi so odkrili, da je vera v življenje po smrti povezana z boljšim duševnim zdravjem.

Tudi Bog priznava žalost in mu je mar zanjo. Jezus ima globok vpliv na vse človeške bolezni, tudi na depresijo. Čeprav Jezus ni bil nikoli klinično depresiven, ne smemo misliti, da ga to oddaljuje od depresivnih ljudi. Zaradi urejenega notranjega življenja ni nič manj človeški, kot mi. Doživel je vrsto človeških čustev, tudi globoko žalost in trpljenje duše. To je lahko v veliko tolažbo ljudem, ki trpijo za depresijo. Jezus je voljno vzel nase trpljenje. Srce depresivnega človeka se lahko poveže z globoko žalostjo Jezusovega srca. Ko se človekovo trpljenje sreča s presvetim Kristusovim srcem sta posledica tega življenje in upanje. Nobeno trpljenje in stiska nista večja od Boga. Namesto, da trpljenje nakazuje na ločitev od Boga, lahko postane sredstvo za globoko intimnost z njim. Človek, ki trpi za depresijo, mora spoznati najglobljo resnico in se spominjati: ni sam. Kristus ga spremlja v temi; v bolečini in veselju smo združeni s Kristusom. Depresije ne bi smeli zamenjati z enim izmed grehov, ki je lenoba. Lenoba predstavlja načrtno izogibanje dolžnostim. Depresiven človek pa se želi potruditi vendar nekaterih stvari preprosto ne zmore. Sveti Ignacij opisuje dva »duhova«, hudobnega in dobrega, ki povzročata duhovno tolažbo ali potrtost. Hudobni duh preprečuje zbliževanje z Bogom. Sveti Ignacij uči, da hudobni duh to počne z »razdejanjem«, žalostjo, ovirami in »lažnimi nalogami«, ki vznemirjajo dušo. Dobri duh pa opogumlja in spodbuja zbliževanje z Bogom s pogumom in močjo, tolažbo in solzami, navdihi in krepčilno »tihoto« srca. Celotno dejanje duhovnega razločevanja je prepoznavanje in razumevanje delovanja hudobnega duha, da bi se mu lahko uprli in ga zavrnili, ter dobrega duha, da bi ga sprejeli. Človekov delež Kristusovega križa je morda to, da sprejme naporno delo iskanja zdravljenja za depresijo. Zdravljenje depresije je neznanska dobrina. Ko je človek depresiven, je pomembno, da ne pozabi, da je božja navzočnost v duši stvarno dejstvo, ki ni odvisna od osebnega stanja ali notranjih izkustev. Nobena oblika notranjega trpljenja ali bolečine ne more izbrisati tega dejstva. Krščanski nauk uči, da doživljanje čustev, kot so žalost, strah ali jeza, samo po sebi ni grešno. Zato samo doživljanje depresije ni greh. Če depresiven človek sklene, da se bo uprl nagnjenosti k depresiji ter kljub temu odšel v službo, da bo skrbel za družino ali poiskal pomoč pri usposobljenem zdravniku, je to pravzaprav zelo hvale vredno in krepostno dejanje. Krščanska vera nas uči, da ima lahko trpljenje odrešilno vrednost, če je združeno s trpljenjem našega Gospoda na križu. Pravzaprav se lahko človek s trpljenjem še globlje poveže s Kristusom in raste v svetosti.

Dve najpogostejši motnji povezani z depresijo sta anksioznost in zasvojenost. Čezmerno uživanje alkohola in uporaba mamil pripomore pri pojavu depresije. Depresivni ljudje pa pogosto zlorabljajo mamila in alkohol, ker skušajo »sami pozdraviti« bolezenske znake, vendar to depresijo sčasoma poslabša. Sveti Tomaž Akvinski je razkril izjemen vpogled v človekovo naravo, ko je napisal, da nihče ne more živeti brez veselja, zato bo vsak, kdor je oropan duhovnega veselja, le to iskal v mesenih užitkih. Meseni užitki so pogosto v obliki tvegane spolnosti oziroma zlorabe mamil ali alkohola. Druge motnje povezane z depresijo so anksiozne motnje. V tej kategoriji so fobije, obsesivno-kompulzivna motnja, posttravmatska stresna motnja, napadi panike in generalizirana anksiozna motnja. Raziskave možganov kažejo, da sta depresija in anksioznost močno biološko povezani. Po gentskih izsledkih sodeč, imata nekaj istih genov. Določene spremembe v genu prenašalca serotonina lahko povzroči nagnjenost k depresiji in anksioznosti. Obdobja depresije in anksioznosti se menjavajo ali se pojavljajo hkrati. Kadar se depresija in anksioznost pojavita skupaj, včasih zadostuje eno samo zdravilo za zdravljenje obeh bolezni hkrati.

Nezdravljena huda depresije je lahko morebiti usodna bolezen. Pogled na samomor kot »rešitev« trpljenja je seveda laž, prevara bolnega uma, vendar ji je lažje verjeti, kadar človeka muči huda depresija. O samomorilnih mislih se je treba odkrito pogovoriti z zdravnikom ali psihoterapevtom. Večji del težav, ki človeka nagibajo k samomorilnem vedenju – depresija, težave v odnosih ali denarna stiska – se nekoč gotovo reši. Pogosto lahko že kratek pogovor po telefonu s terapevtom ali na linijo za pomoč v stiski pomagata človeku v trenutku stiske. Včasih je hospitalizacija v teh okoliščinah nujna, da bi človeku zagotovili varnost. Treba je ponoviti, da tak ukrep lahko človeku reši življenje. Ni pa recepta ali medicinskega postopka za vlivanje upanja. Lahko imamo naravno upanje, kadar so stvari očitno obetavne. Kadar se naš položaj zdi brezupen, nas lahko ohrani samo nadnaravno upanje – božja krepost upanja, ki jo prinese samo božja milost.

Zdravila, ki so se izkazala za učinkovita pri depresiji, dvigajo raven kemičnih snovi v možganih, predvsem monoamine, med katere spadajo noradrenalin, serotonin in dopamin. Monoamine omogočajo prenašanje dražljajev od enega nevrona, do drugega. Spremembe v možganih prav gotovo vplivajo na naše mišljenje in čustva. Toda velja tudi obratno naše mišljenje in čustva globoko vplivajo na možgane. To nedvomno velja za depresijo. Psihoterapija pri depresiji podobno vpliva na možgane, kot antidepresivi. Zdravila bi morala biti med odločanjem za zdravljenje del rešitve, vendar ne celotna. Antidepresivi, človeka ne zasvojijo in se nanje ne navadi za razliko od pomirjeval. Pogosti stranski učinki so slabost in glavobol v prvih dneh jemanja. Najpogostejši stranski učinek je zmanjšana spolna sla, čeprav je ta tudi pogost znak depresije in se lahko popravi med zdravljenjem. Nekateri ljudje imajo napačen vtis, da novejše vedno pomeni boljše, kar zadeva zdravila. Čeprav imajo novejši antidepresivi, pogosto manj stranskih učinkov in so varnejši, kar se tiče prevelikega odmerka, so se starejši pokazali včasih za učinkovitejše, kar se tiče zdravljenja hude depresije. Pri vseh antidepresivih traja od štiri do šest mesecev, da učinkujejo na polno. Prvi znaki, ki jih olajšajo zdravila so pogosto težave z zbranostjo, energijo in motivacijo. Zadnji znaki, ki se popravijo pa so pobitost in občutek brezupa. Raziskave podpirajo pravilo tretjin: Pri tretjini bolnikov po jemanju antidepresivov znaki popolnoma izginejo; pri drugi tretjini ima zdravilo pomembno korist vendar znaki ne izginejo; pri zadnji tretjini bolnikov pa ima malo izmerljivega učinka ali pa ga sploh nima. Čeprav te izsledki ne zvenijo sijajno se pravilo tretjin nanaša tudi na druga pogosto uporabljena zdravila, kot so zdravila proti visokemu pritisku. Pri preizkusu drugih zdravil se pravilo tretjin ponovi, tako da se z vztrajnostjo lahko najde prava zdravila. Psihofarmakologija vse bolj razume razlike med posamezniki. Presnova zdravil in odziv nanje pa sta precej zapletena, saj nanju ne vpliva samo genetika, ampak tudi okoljski dejavniki, kot so prehrana, kajenje in druga zdravila. Z razcvetom napadalnega farmacevtskega trženja se poraja vprašanje, ali antidepresive včasih predpišejo komu, ki jih v resnici ne potrebuje. Namen »kozmetičnih zdravil« je, da koristijo posameznikom, ki ne trpijo zaradi dejanskih motenj. Preseganje medicinskih ciljev zdravljenja in prehod k utopičnim vizijam »izboljšanja« ne bi vključevalo samo zdravljenja bolnih, temveč tudi to, da bi se zdravi počutili »še bolj zdrave«. Morda bo to kar je prej zahtevalo asketski napor, nekoč na voljo z eno samo tableto? Človekov naravni biološki ustroj bi morali ceniti in spoštovati, ne ga pa prevzetno nadzirati. Tudi naravne slabosti niso vedno slabe. Če se borimo z njimi, lahko krepimo vrline. Če zdravniki in bolniki negujejo spoštljiv odnos do darov, ki nam jih je dal Bog, se bodo lažje uprli skušnjavi, da bi posegli po priročni, dobesedno v kapsulo oviti rešitvi vseh težav na katere naletimo. Pomagalo nam bo vztrajati, da je zdravje primaren cilj medicine ne »izboljšanje«. Nedavna obširna raziskava je dokazala, da je bila v prejšnjem letu samo polovica depresivnih bolnikov deležna (kakršnegakoli) zdravljenja. Od te polovice je bila samo polovica (torej četrtina bolnikov z depresijo) deležna ustreznega zdravljenja. Dejansko je večina sodelujočih bolnikov v raziskavi poročala o tem, da bolezen precej ovira njihovo delovanje.

Najboljše raziskave kažejo, da je najbolje uživati sredozemsko prehrano, ki vsebuje veliko rib, zelenjave, oljčnega in rastlinskega olja. Vsebuje tudi zmerne količine mesa in sestavljenih ogljikovih hidratov (riža, testenin, kruha). V sredozemski prehrani se izogibamo enostavnim ogljikovim hidratom (sladkorjem) in predelani hrani. Prehranska dopolnila pogosto obljubljajo več, kot je od njih moč dobiti, toda nekatera je vredno jemati proti depresiji. Omega 3 maščobne kisline, se posebej priporočajo pri bolnikih z bipolarno motnjo. Zeliščna dopolnila pa so bolj sorodna zdravilom, kot prehranskim dopolnilom in vitaminom. Številna zeliščna zdravila imajo farmacevtske lastnosti – učinkujejo na možgane ali telo podobno, kot zdravila. Mnenje, da so samodejno varnejša ali bolj »naravna« zgolj zato, ker so iz narave je zmotno. Treba je pretehtati tveganje in koristi, če hočemo določiti učinkovitost teh zmesi. Šentjanževka najpogostejše uporabljeno zeliščno dopolnilo za depresijo ali anksioznost je učinkovita pri blagi in zmerni depresiji, izsledki poskusov pri hudi depresiji pa kažejo bolj omejeno učinkovitost. Poleg morebitnih stranskih učinkov lahko šentjanževka vzajemno vpliva na druga zdravila ter povzroča morebitne hude škodljive odzive. Ena izmed morebitnih težav, povezanih s prehranskimi ali zeliščnimi dopolnili, je pomanjkanje nadzora kakovosti. Raziskave nenehno dokazujejo, da redna aerobna vadba koristi pri zmerni in blagi depresiji. Manj učinkovita pa je pri hudi depresiji poleg tega človek v takem stanju težko najde motivacijo za redno vadbo. Vadba pri zmerni in blagi depresiji učinkuje podobno, kot antidepresivi, saj ima podoben fiziološki učinek. Telesna dejavnost znižuje raven stresnih hormonov kortizola in noradrenalina, zmanjšuje lepljivost krvnih ploščic in spodbuja sproščanje endorfinov, kemičnih snovi v telesu. Priporočljiva je vadba, ki traja pol ure petkrat na teden ali petinštirideset minut trikrat na teden. Aerobna vadba ima veliko oblik: tek, plavanje, kolesarjenje, tek na tekaški stezi, vadba na steperju ali kolesarjenje na sobnem kolesu. Neenakomerna vadba, kot je tenis ali dvigovanje uteži je verjetno manj učinkovita. Osnovno nenapisano pravilo je, da mora biti srčni utrip ves čas povišan. Manj naporna vadba, na primer hoja, je boljša, kot nič. Vadba ima prednost, da nima stranskih učinkov. Telesna vadba se izkaže za najučinkovitejšo za telesno in duševno zdravje, ko se je najtežje pripraviti do nje. Večina ljudi potrebuje urnik in rutino za ohranjanje redne vadbe. Pri večini je vadba s prijateljem ali v skupini učinkovitejša. Psihološka korist druženja med vadbo, dopolnjuje telesne koristi same vadbe. Pomembno je vzdrževati »higieno spanja«. Vsak dan gremo v posteljo in se zbudimo ob približno enakem času (uro gor ali dol). Ne dovolimo si čez dan predolgo ležati v postelji (budni ali speči). Pred spanjem se izogibajmo kofeinu ali alkoholu ter poiščimo zdravljenje nespečnosti kadar to postane težava. Robert Burton v svojem pomembnem priročniku iz sedemnajstega stoletja, Anatomija melanholije, modro svetuje za vse oblike depresije: »Ne vdajte se samoti in brezdelju. Ne bodite sami, ne bodite križem rok.« Našemu razpoloženju najbolj koristi primerno ravnotežje počitka in prostega časa, dela in študija, obrokov in časa z družino ter prijatelji.

Ključna prvina vsake dobre terapije, ne glede na metod, je kakovost terapevtskega odnosa. Dober terapevt bo bolniku pomagal prepoznati njegove vzgibe in videti povezave, ki jih morda prej ni prepoznal. Dobra terapija lahko izboljša bolnikovo mišljenje, občutke in vedenje. Številni cerkveni očetje, predvsem sveti Avguštin, so priznavali moč besede pri zdravljenju poslušalčeve duše. Kot svetniški duhovnik in spreten govornik je razumel svoje pridiganje v smislu »zdravljenja duš«. Večina ljudi večino časa posluša bolj ali manj površinsko in občasno. Dober poslušalec sliši drugega človeka, vendar vseeno razmišlja, kaj bo povedal in kako se bo primerno odzval na njegove težave. Poslušanje pri psihoterapiji mora biti bolj poglobljeno in temeljito. Pomembno je poiskati psihoterapevta, ki je vreden zaupanja. Kognitivna terapija temelji na spreminjanju naših ustaljenih miselnih vzorcev (razum). Naše čustveno stanje vpliva na naše mišljenje. Kadar smo depresivni so naše misli usmerjene v slabo in se vrtijo okoli brezupnosti. Vendar lahko tudi naše mišljenje vpliva na naša čustva. Povezava poteka tudi v obratni smeri. To je temelj kognitivne terapije. Spreminjanje privajenih vzorcev mišljenja bo spremenilo naše razpoloženje, učinek pa bo dolgotrajnejši. Miselni vzorci so pogosto samodejni, kar pomeni da privajeni vzorci mišljenja tečejo, kot posnetki v ozadju naših misli. Kognitivna terapija poskuša prepoznati in izzvati te negativne misli ter nazadnje razkriti temeljna prepričanja, ki spodbujajo to negativno razmišljanje. To delo vključuje veliko več kot zgolj »pozitivno mišljenje« oziroma ponavljanje mantre, ki nam bo prinesla boljše počutje. Saj mantri ne bomo verjeli brez trdnega dokaza v njen prid. Če so negativne misli zmotne, bolnik ne sme dopustiti, da mu še naprej usmerjajo življenje in razpoloženje. Tako, kot pri opuščanju kajenja, kognitivna terapija za opustitev slabe navade zahteva mnogo več, kot zgolj smehljanje in govorjenje lepih stvari v ogledalo. Razpoloženjski in čustveni vidik depresije se izboljša, ko se popravi popačeno mišljenje, ki jih je ohranjalo. Vedenjska terapija temelji na spreminjanju privajenih dejanj (volja). Vedenjska metoda se več uporablja pri zdravljenju anksioznih motenj, na primer fobij. Lahko pa se poveže s kognitivno terapijo. Bolnik se lahko izogiba določenim situacijam. Tudi tako dolgo, da to postane že povsem nezavedno. Terapevt mu to pomaga prepoznati in ga nauči obvladovati tesnobo ter izuri, da se sooči s položajem kateremu se izogiba. To se lahko naredi s tehniko izpostavljanja. Rast značajskih kreposti in vrlin, kot so pogum, potrpežljivost, plemenitost in velikodušnost zmanjšuje občutek nemoči, ki zelo pogosto zaznamuje obdobje depresije. Psihodinamična oziroma »globinska« psihoterapija obravnava osnovne dejavnike, ki so ustvarili okoliščine, s katerimi se danes sooča oseba. Ukvarja se z vsemi človekovimi vedenji, mislimi, hrepenenji, čustvi in spomini. Terapevt se mora močno poglobiti v bolnikovo zgodbo. To vključuje preiskovanje starih, nezdravljenih ran. Terapija in čustvena katarza sta lahko kratkoročno precej težki. Številne nezdravljene rane, ki poslabšujejo depresijo, najučinkoviteje zdravimo, če pospešimo proces odpuščanja. Raziskave odpuščanja so pokazale zmanjšanje znakov depresije, manjšo tesnobo, povečano upanje, boljšo samozavest in manjše ubadanje s krivcem. Ljudje, ki jih je nekdo prizadel so pogosto jezni, ne da bi se jasno zavedali vzroka. Čustvo ne bo izginilo le zaradi minevanja časa. Preprosto ne drži, da čas samodejno celi vse rane. Cilj terapije ni, da bi bil bolnik še bol jezen, ampak da bi mu z odpuščanjem omogočili osvoboditev. Terapija odpuščanja je pogosto dolgotrajna in naporna. Delo odpuščanja ima neizogibno moralno, pogosto pa tudi globoko duhovno in versko razsežnost. Terapevti ali svojci bolnikov ne bi smeli po nepotrebnem siliti, naj odpustijo. Čeprav psihoterapija zelo pomaga, pa ima omejitve, ki jih znanstveni napredek nikoli ne bo premagal. Te omejitve so trajne, ker znanost in človekovo znanje ne moreta najti vseh rešitev za vse človekove težave. Psihiater in psiholog nima nezmotljivega ali čarobnega dostopa v vsak kotiček človekove duše.

Pretirani občutki krivde ali razglabljanja o njej so osrednja značilnost depresije, eden izmed glavnih znakov. Toda občutek krivde ali zavest, da je človek nekaj narobe naredil sama po sebi nista nemoralna ali bolezenska. Ravno nasprotno nesposobnost občutenja krivde po hudobnem dejanju je osrednja značilnost patološke osebnosti, imenovana sociopatska osebnost. Krivda je tako nujna za človeka kot telesna bolečina, ki kaže motnje naravnega delovanja telesa. Vest je »organ«, ki zahteva primeren razvoj. Nerazumen in bolesten občutek krivde se pogosto pojavlja pri bolnikih z depresijo. Dober psihiater. Če je pronicljiv, lahko razloži in opiše krivdo ter jo bolniku pomaga prepoznati in se oddaljiti od nerazumne in bolestne krivde, nikakor pa ne more pozdraviti slabe vesti.

Dober značaj ne bo nujno preprečil pojava depresije pri posamezniku. Značajske vrline in kreposti pa lahko človeku pomagajo učinkoviteje obvladovati življenjske preizkušnje in vztrajati pri napornem zdravljenju depresije. Spreminjanje sebe nikoli ni lahko. Grški filozofi so omenjali štiri glavne kreposti: modrost, pravičnost, preudarnost, srčnost. Avguštin in Tomaž Akvinski sta potrdila te »naravne« kreposti in po nauku apostola Pavla dodala tri »nadnaravne« oziroma »božje«: vero, upanje in ljubezen. Te kreposti nas vodijo k dobremu. Raziskovalci pozitivne psihologije so izpostavili šest lastnosti, ki vodjo v duševno zdravje in uspešnost. To so: modrost (ustvarjalnost, razgledanost, vedoželjnost), pravičnost (družbena odgovornost, zvestoba, poštenje, voditeljstvo), zmernost (odpuščanje, usmiljenje, ponižnost, preudarnost, samoobvladovanje), pogum (junaštvo, vztrajnost, neokrnjenost, živahnost), človečnost (ljubezen, prijaznost, družbena bistroumnost), pronicljivost (humor, upanje, hvaležnost, spoštovanje lepote in duhovnosti). Rast v krepostih in dobrih značajskih lastnostih je ključnega pomena za duševno in duhovno zdravje. To lahko poveča našo sposobnost obvladovanja stresa, izgube, neuspehov in drugih dejavnikov, ki lahko vodijo, ohranjajo in poslabšajo depresijo. Ljubezen do Boga je povezana z ljubeznijo do bližnjega. Nevoščljivost je oblika žalosti in lahko poslabša depresijo. Zlo in notranja zlomljenost zaznamujeta neenovitost in neiskrenost – do drugih in celo do sebe. Dobroto, zdravje in celovitost pa zaznamujeta enovitost in poštenje. Pogosti znaki ki se jim moramo izogniti so »mistične pobožne želje«. Gre za nekakšno sanjarjenje, ki vključuje niz sanjarjenj in morebitnih scenarijev: »Ko bi vsaj več zaslužil … Kaj če bi se poročil z nekom drugim … potem bi bil zares srečen.« Take pobožne želje so v najboljšem primeru tratenje časa, v najslabšem pa skušnjava, da bi opustili poslanstvo, ki nam ga je namenil Bog. Tratenje časa s sanjarjenjem lahko vodi v kroničen občutek nezadovoljstva in lahko ohranja depresivno stanje. Mistične pobožne želje nam preprečujejo, da bi se sprijaznili s svojim življenjem in okoliščinam, kakršne so. Lahko nas zaslepi, da ne opazimo priložnosti za izboljšanje svojega življenjskega položaja tukaj in zdaj. Prepričati se moramo, da smo z namenom v tej družini, s temi prijatelji in v tej službi. Tukaj se skriva nekaj čudovitega, ne na drugi strani ograje, kjer je trava v naših očeh bolj zelena (s tem si samo dopovedujemo, da si »zaslužimo« nekaj boljšega in smo zato slabe volje).

Molitev in meditacija znanstveno dokazano pozitivno učinkujeta na duševno zdravje; znižujeta krvni tlak, zmanjšujeta pojavnost srčnih obolenj, lajšata kronične bolečine in pomagata odpravljati nespečnost. Seveda molimo predvsem zato, da bi bili povezani z Bogom. Duševne in telesne koristi pa so dodatne pridobitve. Ni treba, da je molitev preveč zapletena. Ključnega pomena je umiritev med molitvijo. Če pa je čas molitve nenehno nihanje med pozornostjo in raztresenostjo ter kljub temu vztrajamo je to odlična molitev. Pomemben vidik notranje tišine je krajši odmor od tehnoloških naprav, ki so se v zadnjih letih močno razširile. Lahko se jim en dan v tednu odpovemo. Duhovno branje, ki je lahko preprosto nekajminutno branje Svetega pisma, nam lahko pomaga ohranjati duhovno življenje in plemenititi molitev. Na splošno se je poglobljeno branje izkazalo za terapevtskega za marsikoga, ki trpi za depresijo. Vsakodnevno prebiranje dobrih knjig je lahko zdravilo za žalost, tolažba v stiski in pomoč pri ohranjanju upanja in vztrajnosti. Dobro duhovno branje nam lahko pomaga, da se počutimo manj osamljene. Naše misli usmerjamo v večno, božjo in duhovno stvarnost. To nam pomaga, da se otresemo pogosto kratkovidnega in ozkega pogleda na trenutne okoliščine.  Psiholog in filozof William James je preživel in nazadnje okreval po obdobjih hude depresije deloma tudi zaradi poglobljenega in resnega branja. Tudi spoved je lahko rešilno zdravilo za dušo. Čeprav ne zdravi depresije je lahko učinkovito zdravilo za duhovno in duševno zdravje. Duhovnik je strogo zavezan k molčečnosti in nikoli ne sme razkriti kaj mu kdo pove pri spovedi. Kadar smo depresivni, se naše vsakodnevne daritve morda zdijo ničvredne – naj Bogu darujem trud, ki je potreben, da vstanem iz postelje in grem v šolo ali na delo? Da, Bog lahko celo te na videz drobne zmage povzdigne in vtke v veliko zmago Kristusa na Kalvariji. Depresiven bolnik lahko samo daruje razočaranje, da ne more dobro delovati, in trud, da bi sodeloval pri zdravljenju in počasnem okrevanju. Tudi to Bogu ugaja. To, kar Bog dela za nas tudi sredi depresije, je najverjetneje skrito očem.

Pisec Parker Palmer je razkril osebno izkušnjo depresije: »Sredi hude klinične depresije nikoli nisem občutil ničesar odrešujočega, ne duhovno ne drugače. Ko pa sem spet zaživel mi je več stvari postalo jasnih. Ena je, da me tema ni ubila, zato je vsaka tema znosnejša – in ker je neizogiben del kroga duhovnega življenja, je to dragoceno spoznanje. Drugič, depresija me je naučila, da je v meni nekaj veliko globljega, močnejšega in resničnega od mojega jaza, čustev razuma in volje. Vse te sposobnosti so me med depresijo pustile na cedilu, in če bi bilo to vse, kar imam, me danes verjetno ne bi bilo in ne bi govoril o tem izkustvu. Globlje v meni je duša, ki pomaga pojasniti, kje je resnična moč življenja. Tretjič, zaradi izkustva dviga iz živega pekla je preostanek življenja veliko dragocenejši, naj bo še tako »običajen«. Zavest, da je življenje dar, in hvaležnost zanj sta ključna za duhovno življenje, ki ju dobimo, ko se depresija umakne novemu življenju.«

Za duševno in duhovno zdravje je delo na splošno boljše, kot nedelo. Človek je rojen za delo, samo delo ni kazen. Človek se brez dela počuti izgubljen v svetu, ločen od svojega globokega namena. Nobeno delo v božjih očeh ni majhno ali nepomembno, če je storjeno z ljubeznijo. Ura dela darovana Bogu lahko postane ura molitve. Molitev pa zdravi. Nikoli se nič ne izgubi, če je storjeno iz ljubezni. Pomembna je tudi hvaležnost. Hvaležnost ni združljiva z občutkom, da je človek žrtev ali da mu nekaj pripada. Zato blaži samopomilovanje na eni strani in samovšečno nagnjenje ali domišljav napuh na drugi strani. Hvaležnost tudi omogoča sposobnost prepoznati pomanjkljivosti in to da človek ni samozadosten. Upanje pa je najboljše orožje zoper depresijo. Upanje je ključnega pomena, če človek želi živeti v težavnih okoliščinah. Celo v najokrutnejših in najgrozljivejših okoliščinah lahko človek preživi, če ima upanje. Sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju v katerega verjamemo; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti. Samo, če je prihodnost, kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost. Čut za bližnjo prihodnost, ki se zdi samo temačna in jo marsikdo občuti v depresivnem stanju, ni naša prava stvarnost, temveč zgolj ukana bolnega uma. Zakaj danes med najstniki opažamo vse več primerov depresije? Sedanjost se jim zdi neznosna, poleg tega pa nimajo upanja, ki bi jih usmerjalo. Negovanje in ohranjanje upanja je osrednja naloga pri okrevanju od depresije. Depresivni človek se lahko resnično počuti preobremenjenega vendar to ni razlog za dokončni obup. Upanje pomeni, da nam ni potrebno biti ljudje kakršni smo bili prej. Vsako pregreho in zasvojenost lahko premagamo, če se ne vdamo obupu. Če nimamo upanja, nas mika, da bi posegli po neustreznih nadomestkih – steklenici, spolni aferi, nepoštenem poslu, s katerim povečamo zaslužek in tako naprej. Upanje nam ne pomaga le v težavah, ampak tudi v dobrih stvareh na katere naletimo vsak dan. Vztrajajmo ne glede na zunanje uspehe in neuspehe, saj je življenje vedno rodovitno. Ne upamo samo zase temveč tudi za srečo ljudi, ki nas imajo radi. Upanje, veselje in vedrina niso lahkoveren in lahkoten optimizem. Ne zahtevajo, da si nadenemo plašnice in se ne zmenimo za zlo na svetu. 

Molitev v obdobju obupa

O Kristus Jezus,
ko je vse temno in čutimo šibkost in nemoč,
nam daj čutiti svojo bližino, svojo ljubezen in moč.
Pomagaj nam, da bomo popolnoma zaupali
v tvojo ljubezen, ki nas varuje,
in moč, ki nas krepi,
da nas nič ne bo prestrašilo in vznemirilo,
kajti če bomo živeli v tvoji bližini,
bomo v vsem videli tvojo roko,
tvoj načrt in tvojo voljo. 

Izročitev božji volji

Moj Gospod in moj Bog, v tvoje roke izročam
preteklost, sedanjost in prihodnost, kar je majhno
in kar je veliko, kar je vredno malo
in kar je vredno veliko, časne in večne reči.