Sporočilo tišine (povzetek knjige, avtor Eckhart Tolle)

Ko izgubimo stik z notranjo tišino, izgubimo stik s seboj. Ko izgubimo stik s seboj, se izgubimo v svetu. Naše najgloblje občutenje sebe, našega bistva, je vedno povezano z doživljanjem tišine. To je tisti  Jaz sem, ki je prvobitnejši od našega imena in oblike. Globok notranji mir je naše bistvo. To je notranji prostor, zavest. Brez te zavesti ne bi bilo nikakršne zaznave, nikakršnih misli, nikakršnega sveta. Mi smo ta zavest, odeta v preobleko osebnosti. Hrup naših misli prikliče v nas hrup zunanjega sveta. Naš notranji mir zaznava tišino tudi v zunanjem svetu.  Misli se ustavijo v trenutku, ko se zavedamo tišine okoli sebe. Ko se zavemo tišine izstopimo iz tisočletne kolektivne pogojenosti človeštva. Zunanja tišina je v veliko pomoč, vendar je ne potrebujemo, da bi občutili notranjo tišino. Vedno, kadar z vsem svojim bitjem sprejmemo sedanji trenutek, kakršen je smo spokojni in umirjeni. Usmerimo pozornost na vrzel med dvema mislima, kratek in tih presledek med besedami v pogovoru ali pa vrzel med vdihom in izdihom. Ko postanemo pozorni na takšno vrzel, zavedanje »nečesa« postane  - zgolj zavedanje. V naši notranjosti se razgrne neskončni prostor čiste zavesti in tedaj nadomesti poistovetenje z obliko. Resnična inteligenca deluje tiho. Ustvarjalnost in rešitve problemov se porajajo iz notranje tišine. Oblika, za katero mislimo, da smo, je izšla iz čiste zavesti; ta zavest jo tudi ohranja. Čista zavest je srčika vseh galaksij in vsega, kar obstaja. 

Večina ljudi je vse življenje ujeta med zidove lastnih misli. Nikdar ne presežejo ozkega, poosebljenega doživljanja jaza, podobe o sebi, ki jo je ustvaril um in je pogojen s preteklostjo. V vsakem človeškem bitju, je prostor zavesti, mnogo razsežnejši od misli. Prav ta zavest je naše bistvo. Starodavni nauki jo imenujejo Budova narava ali Kristus v človeku. Ko odkrijemo to razsežnost, osvobodimo tako sebe kot tudi svet trpljenja, ki ga povzročamo sebi in drugim, ko je naš, z umom ustvarjeni »jaz«, ki nadzoruje naše življenje, vse, kar poznamo. Če zmoremo misli, ki se vrstijo v našem umu, vsaj občasno zaznavati kot zgolj misli, če lahko neprizadeto opazujemo svoje miselne in čustvene vzorce odzivanja, tedaj se ta razsežnost že razpira v nas kot zavest, znotraj katere se misli in čustva odvijajo. Tok misli ima neverjeten zagon, zlahka nas odnese s seboj. Vsaka misel se pretvarja, da je izredno pomembna. Pritegniti hoče vso našo pozornost. Človeški um, v svoji želji da bi vedel, razumel in nadzoroval, v svojih mnenjih in stališčih napačno vidi resnico. Mišljenje drobi stvarnost, razceplja jo na predstavne delce. Razmišljujoč um je koristno in mogočno orodje, vendar nas močno omejuje, če prevzame popoln nadzor nad našim življenjem in če se ne zavedamo, da je to le droben vidik naše prave resničnosti. Vedno, ko se predamo vrtincu prisiljenega razmišljanja, se izogibamo temu, kar je. Nočemo biti, kjer smo: Tukaj, Zdaj. Dogme – verske, politične, znanstvene – so plod zmotnega prepričanja, da je mogoče z mislijo zaobjeti stvarnost ali resnico. Dogme so kolektivni pojmovni zapori. Presenetljivo je, da imajo ljudje radi svoje zaporniške celice, ker jim dajejo občutek varnosti in jih navdajajo z zmotnim prepričanjem »Jaz vem«. Nič ne povzroča večjega trpljenja človeštvu, kot njegove dogme. Vsaka dogma se prej, kot slej zruši. Osnovna zabloda je istovetenje z mislimi. Duhovno prebujenje je prebujenje iz sanjskega sveta razmišljanja. Ko nehamo verjeti vsaki svoji misli, izstopimo iz mišljenja in jasno sprevidimo, da nismo ta, ki razmišlja. Za um je značilno stanje nezadostnosti, nepotešenosti, zato um hlepi po še »več«. Dolgočasje kaže na to, da si um želi več dražljajev, več hrane za misli, vendar njegove lakote ni mogoče potešiti. Ko opazujemo kako občutimo dolgočasje ali nemir se okoli njega nenadoma pojavita prostor in mir, globoka tišina. S širjenjem tega prostora v zavesti začne občutek dolgočasja bledeti. Dolgočasje, jeza, žalost in strah niso naši, niso nekaj nam lastnega, marveč so stanje človeškega uma. Pridejo in gredo. Vsak naš predsodek je že znak, da se istovetimo z mislečim umom, da ne vidimo več drugega človeka, ampak zgolj lastno predstavo o njem. Skrčiti živost človeškega bitja na nek pojem je že oblika nasilja. Bistroumnost brez modrosti je skrajno nevarna in uničevalna. S to težavo se danes sooča večina človeštva. Preseganje mišljenja je naslednji korak v evoluciji človeštva. To je naša neodložljiva naloga. Ne bomo nehali misliti, vendar se bomo samo odrekli popolnemu istovetenju z mišljenjem, ne bomo več obsedeni z njim. Ko začutimo energijo v telesu se hrup misli poleže ali docela potihne. Začutimo življenje – to smo mi – življenje, ki premika telo. Morda opazimo, da se v našem življenju že pojavljajo kratka obdobja zavedanja brez misli. Včasih se to zgodi, ko zremo v nebo ali poslušamo nekoga brez miselnega komentarja. Za um je to nesmisel, saj mora razmišljati o »pomembnejših stvareh«. Takšnih trenutkov se tudi ne zapomnimo, zato morda nismo opazili, da se nam že dogajajo. V resnici so takšni trenutki najpomembnejši, kar lahko doživimo. Sprejmimo stanje »nevednosti«, naj nam postane domače. Poneslo nas bo onstran uma, kajti um skuša nenehno delati zaključke in presojati; boji se, da česa ne bi vedel. Če se lahko dobro počutimo, kljub temu, da česa ne vemo, smo že presegli um. Mojstrstvo življenja je čisto nasprotje nadzorovanja življenja. Resnica je tako vseobsegajoča, da si um tega sploh ne more predstavljati. Nobena misel ne more zaobjeti resnice.

Ko razmišljamo ali govorimo o sebi, ko rečemo »jaz«, imamo običajno v mislih »sebe in svojo zgodbo«. To je »jaz« naših privlačnosti in odbojnosti, strahov in želja; Ta »jaz« ni nikdar prav dolgo zadovoljen. To je naša samopodoba, občutenje sebe, ki izvira iz uma in je pogojeno s preteklostjo, svojo izpolnitev pa hoče najti v prihodnosti. Ta »jaz« je minljiva, začasna tvorba, kakor val na vodni gladini. Tega se lahko zaveda le resnični Jaz, ki nima ničesar opraviti s preteklostjo in prihodnostjo. Od vseh strahov glede težavnega življenjskega položaja, ki iz dneva v dan pritegnejo večino naše pozornosti bo morda ostal največ pomišljaj dolg centimeter ali dva na našem nagrobniku, med rojstnim in smrtnim datumom. Za lažni jaz je to moreča misel. Za nas je osvobajajoča. Lažni jaz se venomer posveča iskanju. Prizadeva si za več tega ali onega, s čimer bi se lahko razširil in se počutil popolnejšega. To pojasnjuje silno obsedenost ega s prihodnostjo. Kadar koli se zavemo, da »živimo za naslednji trenutek«, smo že izstopili iz miselnega vzorca lažnega jaza. Takoj se lahko odločimo, da bomo vso svojo pozornost posvetili sedanjem trenutku. Ko živimo iz ega, ves čas spreminjamo sedanji trenutek v sredstvo za dosego cilja. Zastavljeni cilji pa nas ne zadovoljijo ali pa nas zadovoljijo le za kratek čas. Če namenimo več pozornosti trenutnemu delovanju, kot pa rezultatu v prihodnosti, izničimo ustaljeno pogojenost lažnega jaza. Delovanje potem postane učinkovitejše, neskončno bolj izpolnjujoče in radostno. Ego skoraj vsakega človeka vsebuje vsaj en vidik tega kar bi lahko imenovali »vloga žrtve«. Nekateri sebe tako močno doživljajo, kot žrtev, da to postane jedro njihovega ega. Čeprav so naše razmere povsem upravičene, smo si vendarle ustvarili podobo o sebi, ki je močno podobna ječi z rešetkami, skovanimi iz miselnih predstav. Poglejmo, kaj um počne z nami. Začutimo čustveno navezanost na vlogo žrtve in se zavejmo, kako smo prisiljeni razmišljati in govoriti o tem. Kot neprizadeta priča pozorno opazujmo svoje notranje doživljanje. Ničesar ni treba storiti. Zavedanje sproži preobrazbo in nas osvobodi. Dva miselna vzorca pritoževanje in nasprotovanje sta priljubljena hrana ega. Takoj, ko sebe označimo, kot »primernega«, druge pa »napačne«, krepimo svoje doživljanje sebe. V resnici seveda krepimo le iluzijo ega. Lažni občutek jaza potrebuje spore, saj se njegovo doživljanje ločene samopodobe okrepi ob spopadanju s tem ali onim. Skupnosti, narodi in verstva si neredko krepijo občutek samopodobe s pomočjo svojih »sovražnikov«. Kdo bi bil »vernik«, če ne bi bilo »nevernika«? Zavist je stranska posledica ega. Ego se čuti prikrajšanega, če se komu zgodi nekaj dobrega – ali če kdo več ima, več ve ali več naredi. Egova samopodoba je odvisna od primerjanja, hrani se z »več« in »bolj«. Oprime se česarkoli. Če vse drugo propade, lahko človek krepi lažno občutenje jaza s tem da je življenje bolj nepravično do njega ali da je bolj bolan kot drug. Ego mora biti v sporu z nekom ali nečim. To pojasnjuje, zakaj iščemo mir, radost in ljubezen, vendar jih nikdar ne moremo prav dolgo prenašati. Pravimo, da si želimo sreče vendar smo zasvojeni s svojim trpljenjem. Trpljenje pravzaprav ni posledica življenjskih okoliščin, marveč posledica pogojenosti našega uma. Ali v sebi nosimo občutke krivde zaradi nečesa, kar smo storili ali nismo mogli storiti v preteklosti? Delovali smo v skladu s tedanjo ravnjo zavedanja, oziroma ne zavedanja. Če bi takrat premogli več zavesti, več zavedanja, bi ravnali drugače. Jezusove besede: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«, veljajo tudi za nas, da odpustimo sebi.

Na površini se zdi, da je sedanji trenutek le eden od mnogih, mnogih trenutkov. Videti je, da je naše življenje vsak dan sestavljeno iz tisočerih trenutkov, v katerih se dogajajo razne stvari. Vendar obstaja samo Zdaj, edina stalnica v življenju, pred čemer ne moremo ubežati. Ko se spoprijateljimo s sedanjim trenutkom, se počutimo doma, kjerkoli smo. Če se ne počutimo doma v Zdaj, nesemo s seboj nemir kamor koli gremo. Delitev življenja na preteklost, sedanjost in prihodnost je iluzorna in je plod uma. Preteklost in prihodnost sta miselni tvorbi, umski predstavi. Preteklosti se lahko spominjamo le Zdaj. Spomnimo se dogodka, ki se je zgodil v Zdaj, pa tudi spominjamo se ga Zdaj. Če smo osredotočeni na Zdaj, s tem ne zanikamo svojih življenjskih potreb, vendar le dajemo najpomembnejšemu svoje mesto. Nato zlahka opravimo, kar je drugotnega pomena. Večina ljudi gleda na sedanjost, kot oviro, ki jo je treba premagati, da bi prišli do rezultata, ki ga želijo doseči. Posledica tega je prikrit nemir, napetost in nezadovoljstvo. To je izraz ne sprejemanja življenja, ki se odvija Zdaj. Občutimo živost v svojem telesu. To nas učvrsti v tem trenutku. Odgovornosti za življenje ne moremo sprejeti, dokler ne sprejmemo odgovornosti za ta trenutek – za Zdaj. Ko rečemo da temu kar je se uskladimo z močjo in inteligenco samega Življenja. Preprosta duhovna vaja je, da sprejmemo vse, kar se pojavi Zdaj – tako znotraj kot zunaj sebe. Ko se naša pozornost usmeri v Zdaj se začnemo prebujati. Tako je, kot bi se prebudili iz sanj – sanj mišljenja. Ni prostora za ustvarjanje težav. Večina ljudi zamenjuje Zdaj s tem, kar se dogaja Zdaj. Zdaj je večji od tega, kar se dogaja v njem; je prostor dogajanja. Zdaj je globlji od kakršnekoli vsebine, ki se pojavi v njem. Najgloblja zavest Jaz sem nima nič opraviti s tem, kar se dogaja v našem življenju, z njegovo vsebino. Zavest Jaz sem je eno z Zdaj. Vedno ostane ista. V otroštvu in v starosti, v zdravju in bolezni, ob uspehu in porazu. Jaz sem – prostor sedanjega trenutka – ostane na najgloblji ravni nespremenjen. Po navadi ga zamenjamo z vsebino, zato le bledo in posredno, ob pomoči vsebine življenja, doživljamo Jaz sem oziroma sedanji trenutek. Tako pozabimo na svojo ukoreninjenost v Življenju, na svojo božansko resničnost in se izgubimo v svetu. Zmeda, jeza, potrtost, nasilje in spori se pojavljajo, ko ljudje pozabijo, kdo so. Vendar je zelo preprosto spomniti se resnice in se vrniti domov: Jaz nisem moje misli, moj čustva, moje čutne zaznave ali doživetja. Jaz sem Življenje. Jaz sem zavest.

Miru ne najdemo s spreminjanjem svojih življenjskih okoliščin, marveč s spoznanjem svoje prave, najgloblje narave. Vsa beda na tem planetu je posledica poosebljenega doživljanja »nas«, ki prekrije naše bistvo. Če se svojega bistva ne zavedamo več, bomo nazadnje vedno povzročili trpljenje. Če ne vemo, kdo smo, naš um ustvari podobo o nas, ki zakrije božansko Bit v nas. Tako se oprimemo prestrašenega jaza z velikim številom potreb. Iskalci duhovnosti se nadejajo razsvetljenja v prihodnosti. Če smo iskalec potrebujemo prihodnost. Vendar ne potrebujemo časa, da bi bili kar smo. Ko prepoznamo sebe kot zavest, znotraj katere se odvijajo pojavi, se osvobodimo odvisnosti od pojavov in iskanja samega sebe v situacijah, krajih in okoliščinah. Ni več tako pomembno, kaj se zgodi in kaj se ne zgodi. Življenje ni več težavno in resnobno, marveč postane igrivo. Takrat prepoznamo svet kot vesoljni ples, ples oblik – nič več in nič manj. Ko vemo, kdo smo v resnici, nas nenehno prežema utripajoč občutek miru. Lahko ga imenujemo radost. Čista zavest je Življenje, preden se razodene v snovni pojavnosti. Z »nami« se je brezoblična zavest zaveda same sebe. Želje in strah usmerjajo življenje večine ljudi. Želja je potreba, da bi nekaj dodali z namenom, da bi bili v polnejši meri. Strah pa je strah pred izgubo nečesa, v prepričanju, da bi se s tem zmanjšali in bili manj. Ti dve nagnjenji zakrivata dejstvo, da Biti ni mogoče ničesar odvzeti ali dodati. 

Kadar koli moremo poglejmo vase in opazujmo ali morda ne ustvarjamo konflikta med zunanjimi (kje smo, s kom smo, kaj počnemo) in notranjimi okoliščinami (misli, občutja). Ali lahko občutimo, kako boleče je v sebi nasprotovati temu, kar je? Ob tem spoznanju uvidimo, da se lahko kadar koli odpovemo temu nesmiselnemu konfliktu, vojnemu stanju v naši notranjosti. Seveda je nekatere kraje najbolje zapustiti – in včasih utegne biti to najprimernejši odziv. Pogosto pa ni mogoče, kar tako oditi. Misel »Nočem biti tukaj« v takih primerih ni le nesmiselna, marveč tudi škodljiva, saj z njo onesrečujemo sebe in druge. Nenehen in nasprotujoč »ne« krepi ego. »Da« ga slabi. Ego, naša lažna samopodoba, ne more preživeti predaje. Količina vloženega truda ne odloča ali bodo naša dejanja obrodila sadove. Marveč ali smo predani temu kar delamo. Početi eno stvar naenkrat je delovanje v stanju predaje, zato je polno moči. Delovanju namenimo vso svojo pozornost. Ko odrešimo vsak položaj, osebo, kraj in dogodek svojih pričakovanj in zahtev, postanemo zadovoljni z njimi; še več postanejo bolj harmonični in izpolnjujoči. Ko se ne prepiramo več s tem, kar je, se zmanjša obsedenost z razmišljanjem, nadomesti pa jo čuječ mir. Ko sprostimo notranji odpor, pogosto ugotovimo, da so se izboljšale tudi zunanje okoliščine. Predaja se zgodi, ko se nehamo spraševati: »Zakaj se nam to dogaja«. Celo v na videz povsem nesprejemljivem in mučnem položaju se skriva dobro. Predati se včasih pomeni, da ne poizkušamo več razumeti in se dobro počutimo v nevednosti.

Od narave ni odvisno le preživetje naših teles. Potrebujemo jo, da nam pokaže pot domov, da nam pokaže izhod iz ječe lastnih misli. Izgubili smo se v blodnjaku množice zapletenih stvari, v svetu problemov. Pozabili smo, kar še vedno vedo kamni, rastline in živali. Biti umirjeni, biti mi sami. Vsakič, ko postanemo pozorni na nekaj naravnega, na nekaj, kar je nastalo brez človekovega poseganja izstopimo iz ječe miselnih predstav. Vsa naravna bitja niso le eno s seboj, marveč tudi eno s celoto. Tiho opazovanje narave nas lahko osvobodi lažnega jaza, ki nam povzroča hude težave. Nismo ustvarili svojega telesa, pa tudi njegovega delovanja ne obvladujemo. Tu deluje inteligenca večja od človeškega uma. To je inteligenca, ki ohranja celotno naravo. Najbolj se ji lahko približamo z zavedanjem energijskega polja v našem telesu. Misel zreducira naravo na blago, uporabo za ustvarjanje dobička. Starodavni gozd postane hlodovina, ptica postane raziskovalni projekt, goro pa bomo bodisi minirali ali osvojili. Med opazovanjem narave naj se v nas prebudi prostor brez misli. Če se tako približamo naravi se nam odzove. Pospešila bo evolucijo človeške in planetarne zavesti. Z zavedanjem dihanja in s pozornostjo, usmerjeno nanj, se znova nadvse intimno in močno povezujemo z naravo. To je zdravilen, mogočen proces. Ne potrebujemo samo mi narave, tudi ona potrebuje nas. Nismo ločeni od narave. Vsi smo del Enega Življenja, ki se izraža v neštetih oblikah po vsem vesolju. Skozi nas narava spozna svojo lepoto in svetost. Mišljenje je stopnja v evoluciji življenja. Narava biva v nedolžnem spokoju, na stopnji pred pojavom misli. Narava nas lahko navda s spokojem. To je njeno darilo nam. Z nami se narava zave sebe. Narava je nas čakala milijone let.

Kako hitro si ustvarimo mnenje o človeku. Vase usmerjen um uživa v tem, da presoja ljudi. Vsak človek je pogojen za določene načine razmišljanja in obnašanja. Pogojenost je rezultat dednosti, izkušenj v otroštvu in kulturnega okolja. Obsojanje je že samo po sebi globoko pogojen, nezavedni vzorec. Človeka opredelimo s predstavo, nato pa ta lažna podoba postane ječa – ne le zanj, ampak tudi za nas. Prenehanje obsojanja ne pomeni, da ne vidimo človekovega početja, marveč da prepoznamo njegovo obnašanje, kot vrsto pogojenosti. Vidimo jo in jo sprejmemo kot takšno. Iz tega ne ustvarimo predstave o njem. Dokler ego uravnava naše življenje, v odnosih bodisi nekaj hočemo od človeka ali pa se v zvezi z njim nečesa bojimo. Želimo recimo pozornost ali pohvalo. Ali pa želimo okrepiti svoje občutenje jaza s primerjanjem, da imamo več ali več vemo. Bojimo pa se, da bi bila resnica nasprotna, saj bi ta človek lahko tako naše samozaupanje. Ko smo povsem navzoči ob vsakem srečanju s človekom, opustimo predstavo, ki smo si jo ustvarili o njem. Potem se lahko sporazumevamo z njim brez sebičnih vzgibov, želja ali strahu. Čudovito je preseči želje in strahove v odnosih. Ljubezen ne potrebuje ničesar in se ničesar ne boji. Če bi bila njegova preteklost naša, njegova bolečina naša, bi razmišljali in ravnali natanko tako kot on. Ob tem spoznanju se rodi sočutje, odpuščanje in notranji mir. Da bi spoznali človeka v njegovem bistvu, ni treba ničesar vedeti o njem. Bistvenega pomena je vnesti v odnose, zlasti intimnejše, nekaj globoke umirjenosti. Lahko se poglobimo v mir ali preživimo nekaj tihega časa v naravi. Tudi s pozornim poslušanjem vnašamo globok mir v odnos. Le redkokdo zna resnično poslušati. Poslušalec v najboljšem primeru presoja sogovornikove besede ali razmišlja, kaj bo odgovoril. Ko predano poslušamo, drugi človek ni več »drugi«. Ustvari se prostor zavestne navzočnosti. V tem prostoru smo spojeni z njim v eni zavesti. Konec koncev ni nikogar drugega. Vedno srečujemo le sebe. Človek nezavedno išče konflikte v odnosih, da s tem hrani svoje »telo bolečine«. Na kolektivni ravni se to energijsko polje vleče že od pradavnine. Ljubi negativne misli, saj je uglašen z njihovo vibracijo in se hrani z njimi. V naših bližnjih, zlasti v partnerju, vzbuja negativne čustvene odzive, zato da se potem lahko hrani z dramatičnostjo položaja in s čustveno bolečino. To presežemo tako, da bolečino ozavestimo. Spoznamo, da to ni naša prava narava in jo imenujmo s pravim imenom bolečina iz preteklosti. Ko se nehamo nezavedno istovetiti z njo ji s tem odrečemo hrano in postopoma izgubi svoj energetski naboj. Pomembno je da imamo tudi odnos do predmetov. Ko cenimo predmet zaradi njega samega, si ne moremo kaj, da ne bi bili hvaležni za njegov obstoj. Morda bomo začutili, da v resnici ni neživ. Fiziki potrjujejo, da je vsak predmet na molekularni ravni utripajoče energijsko polje.

Ko se sprehodimo skozi gozd vidimo povsod življenje in smrt. Toda ko pogledamo bližje vidimo, da razpadajoče deblo in trohneče listje ne le porajajo novo življenje, marveč so tudi sami polni življenja. V njih delujejo mikroorganizmi. Molekule se prerazporejajo. Nikjer torej ni mogoče zaslediti smrti. Vidimo le preobrazbe življenjskih oblik. Smrt ni nasprotje življenja. Življenje nima nasprotja. Nasprotje smrti je rojstvo. Življenje je večno. Ob soočenju s smrtno se naša zavest do neke mere osvobodi poistovetenja z obliko. V zahodnih kulturah ljudje nočejo govoriti o smrti. Kultura, ki zanika smrt, neizogibno postane plitka in površinska, posveča se le zunanjim oblikam. Če ljudje zanikajo smrt, življenje izgubi globino. Možnost, da bi spoznali, kdo smo pa s tem izgubimo. Ko se naučimo sprejeti konce v svojem življenju, občutek praznine kmalu nadomesti mir in spokoj. Ko se tako naučimo umirati vsak dan se odpremo Življenju. Večina ljudi ima občutek, da je njihova samopodoba, nekaj tako neskončno dragocenega in zato tega nočejo izgubiti. Zato se tako močno bojijo smrti. Bistvo v sebi je edino česar nikoli ne moramo izgubiti. Ob izgubah v življenju ne zanikajmo bolečine in žalosti v sebi. Sprejmimo ju. Vendar se varujmo nagnjenosti uma k ustvarjanju zgodbe o izgubi, v kateri nam bi bila dodeljena vloga žrtve. Strah, jeza, globoko nezadovoljstvo in samopomilovanje so značilna čustva povezana s to vlogo. Ob vsaki vrzeli, ki nastane za preminulo obliko zasije Bog – brezoblično in ne manifestirano. Zato je smrt najsvetejši, najbolj vzvišen dogodek v življenju. Če bi bilo vse vključno z nami minljivo se tega sploh ne bi zavedali. Smrt ni napaka narave in ni najstrašnejši dogodek, v kar nas bi rada prepričala sodobna kultura, temveč je najsvetejša stvar na svetu, neločljiva od svojega nasprotja – rojstva.

Nič, kar se zgodi, ni osamljen dogodek. Bolj, kot ga presojamo in ocenjujemo bolj ga osamimo. S svojim mišljenjem razdrobimo celostnost življenja. Vendar je prav celostnost življenja privedla, do tega dogodka. Dogodek je del mreže medsebojnih povezav, imenovane vesolje. To pomeni: kar koli je, ne bi moglo biti drugače. Sprejetje vesoljnega reda je začetek usklajevanja s celoto življenja. Svoboda in konec trpljenja je, da živimo tako, kot da smo sami izbrali prav vse, kar čutimo in doživljamo v tem trenutku. Če ne bi trpeli, kakor smo, ne bi premogli prave človeške globine in sočutja. Trpljenje stre lupino ega. Sčasoma odsluži svojemu namenu. Trpljenje je potrebno, dokler ne spoznamo, da je nepotrebno. Bolečina ne izhaja iz našega bistva, saj je močan pritisk, močna energija, ki jo čutimo v telesu. Če ji posvetimo pozornost, se občutek ne spremeni v misel, ki bi drugače znova obudila nesrečni »jaz«. Če imamo vsako misel, ki prešine možgane, za resnično se rodi veliko žalosti in trpljenja. »Misli, ki se mi prav zdaj podijo po glavi, me onesrečujejo.« To spoznanje prekine nezavedno istovetenje z mislimi. Trpljenje se zgodi, ko ovrednotimo ali poimenujemo položaj, kot nezaželen ali krivičen. Počutimo se prizadeti, s tem pa stvar postane osebna. Če nekaj opredelimo, kot slabo v nas nastane čustveni krč. Če dovolimo, da stvari preprosto so brez poimenovanj, nam je nemudoma na voljo silna energija. Obstajajo številne prikrite in manj prikrite oblike trpljenja, kot so razdraženost, jeza, nepotrpežljivost, prepir, zamera, pritoževanje. Te oblike so tako »normalne«, da jih običajno nimamo za trpljenje. Egu celo ugajajo. Lahko se naučimo prepoznati te oblike trpljenja, ko se pojavijo se zavemo: v tem trenutku si sami povzročamo trpljenje. Ko ozavestimo nezavedne miselne vzorce, ki nam povzročajo te občutke, občutki preprosto izginejo. Ne moramo se zavedati trpljenja in ga hkrati prizadejati. V ozadju vsakega stanja, osebe ali položaja, je skrito višje dobro. To dobro se razkrije tako zunaj in znotraj nas, ko sprejmemo, kar je. Če nečesa ne moremo sprejeti, lahko sprejmemo to, da tega ne moremo sprejeti. V ne sprejemanje vnesemo sprejemanje. Kronična telesna bolečina je ena najstrožjih učiteljic. Njen nauk se glasi: »Upiranje je nesmiselno.« Nič ni bolj običajnega, kot želja , da bi se izognili trpljenju. Če se lahko osvobodimo te želje in namesto tega dovolimo bolečini, da obstaja, lahko občutimo notranji mir, prostor, ki nastane med nami in bolečino. To pomeni trpeti zavestno. Enako velja za hudo invalidnost. Temu pravimo tudi »predati svoje trpljenje Bogu«.