Placebo ste vi (povzetek knjige, avtor Joe Dispenza)

Avtor Joe Dispenza je doktor kiropraktike, znanstvenik, govorec, avtor in raziskovalec. Leta 1986 je tekmoval na triatlonu v južni Kaliforniji. Zgodila se je nesreča, ko je kolesaril se je vanj s terencem zaletela starejša ženska. Preden je dojela, kaj se dogaja ga je še nekaj časa vlekla po cesti. Nato pa bliskovito ustavila. Kmalu je bilo jasno, da je bil hudo poškodovan. Utrpel je kompresijske zlome nekaj vretenc in ledvenega vretenca. Ni čutil celotnega predela nog. Čakalo ga ni nič dobrega. Po vseh preiskavah v bolnišnici so ugotovili, da bi bila potrebna zahtevna operacija. Po kateri bi vsaj lahko hodil, do določene mere pa bi bil invalid. Do konca življenje bi moral prenašati kronične bolečine. Če bi zavrnil operacijo pa bi postal hrom. Operacijo je kljub temu zavrnil. Prepričan, da v vsakem od nas obstaja inteligenca nevidna zavest, ki omogoča življenje. Če je ta inteligenca resnična bi lahko svojo pozornost iz zunanjega sveta preusmeril na svojo notranjost in se povezal z njo, je takrat razmišljal. Zadal si je dva cilja. Prvič vsak dan se je nameraval posvetiti tej inteligenci in dovoliti da ga vodi na poti k ozdravitvi. Drugič: nobeni neželeni misli ne bo dovolil da bi mu to zdravljenje preprečila. 

Odpeljali so ga domov v oskrbo dveh tesnih prijateljev. Vsak dan je dvakrat po dve uri posvečal pozornost temu kako se njegova poškodba zdravi. Predstavljal si je tudi kako spet hodi in se tušira ter obeduje s prijatelji. Te stvari je zdaj začel ceniti, prej so se mu zdele za samoumevne. Seveda mu na začetku ni šlo po načrtih. Preveč energije je porabil za to kako si predstavlja stvari, ki si jih ne želi. Recimo da ne bo mogel hoditi. To je bilo v njegovi podzavesti, ker so mu to rekli kirurgi. Potem pa mi je šlo iz dneva v dan bolje. In čez čas se mu ni bilo več treba zelo truditi, da si je predstavljal želen rezultat. Njegovo telo je v sedanjosti začelo verjeti, da je z njem popolnoma v redu. Geni so se začeli izražati na novo in takrat se je telo začelo pospešeno celiti. Spoznal je poglavitno načelo kvantne fizike, da um in telo nista ločena elementa. Devet tednov in pol po nesreči je vstal in odkorakal v življenje – brez operacij ali mavca. Trideset let po nesreči, pa ga je od takrat le redko bolel hrbet. Takoj po končanem okrevanju se je popolnoma odmaknil od okolice in preučeval, kako se je pozdravil. Poglobil je svoje znanje na področju slikanja možganov, epigenetike, nevroplastičnosti in psihonevroimunologije. Potem je pomislil, da bi lahko pomagal drugim tako bolnim, kot zdravim. Po uvodnih delavnicah in predavanjih so ga ljudje spraševali: »Kaj sledi?« Zato se je odločil, da se ne ustavi. Njegovo početje je dobilo zagon in dobil je dobre povratne informacije. Ljudem se je uspelo znebiti nekaterih navad, ki so jim uničevale življenje. Dogajale so se pozitivne spremembe na področju telesnega zdravja in tudi splošnih zdravniških raziskav. Te spremembe so bile več, kot le naključje. Dobil je tudi številna vabila za iz poslovnega sveta, da bi predaval o biologiji sprememb in preobrazbi posameznikov. Strokovnjaki so merili elektromagnetno polje v prostoru, ker so se izvajale delavnice in ugotovili, da prihaja do pozitivnih sprememb. Te informacije bi lahko uporabili v naslednji preobrazbi, da bi ljudje začeli krčiti vrzel med tem, kar mislijo, da si in med tem kar dejansko so – namreč božanski ustvarjalci. Tako bi bili priča pozitivnim spremembam v svetu.

Primeri placeba:

Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je moški upokojenec zbolel za rakom požiralnika. Takrat te bolezni še noben ni prebolel in šlo je za smrtno obsodbo. Bolnik je prestal operacijo, vendar kljub temu ni bilo izboljšanja. Rak se je razširil še na jetra. Tako da je moškemu ostalo samo še nekaj mesecev življenja. Po njegovi smrti so opravili obdukcijo in ugotovili nekaj neverjetnega. V jetrih je imel dve bulici, ki nista bile rakotvorne. Prav tako pa je imel čisto zdrav požiralnik. Moški sploh ni bil bolan, a je kljub temu umrl. Preprosto je umrl, ker so vsi njegovi mislili, da bo umrl. Predvsem pa zato, ker je sam mislil tako.

Šestindvajset letni moški je postal depresiven, ko ga je zapustilo dekle. Zasledil je oglas za preizkušanje novega antidepresiva. Štiri leta pred tem je bil že depresiven in jemal tablete. Vendar jih je moral nehati jemati zaradi stranskih učinkov, kot so omotica in otopelost. Čutil je da je zdravilo premočno zanj, zdaj pa je upal da bo imelo novo zdravilo maj stranskih učinkov. Po mesecu sodelovanja v raziskavi je poklical svoje nekdanje dekle. Po telefonu sta se skregala. On pa je pogoltnil vse tablete iz klinične raziskave, ki so mu še ostale. Hotel je storiti samomor. Vendar se je takoj pokesal in poklical pomoč. Soseda ga je našla na tleh. Zvijal se je v bolečinah. Ko je prišel na urgenco je bil bled in preznojen. Zdravniki so ga pregledali in ugotovili, da z njim ni nič narobe. Imel je samo nizek krvni tlak, srce mu je hitro utripalo in hitro je dihal. Zdravnikom je povedal, da je zaužil poskusne antidepresive, ki so del kliničnih raziskav. Ugotovili so, da so bili tableti pravzaprav placebo in niso imele zdravilne učinkovine. Čez nekaj minut so se krvni tlak in srčni utrip normalizirala. Moški prav tako ni bil več omotičen. Bil je žrtev placeba, neškodljive snovi, ki ima zaradi pretiranih pričakovanj lahko škodljive posledice.

Šestinštiridesetletna ženska je že od najstniških let trpela za depresijo. Nikoli ni iskala pomoči, ko je leta 1997 zasledila oglas v časopisu, kjer je pisalo, da iščejo prostovoljce za preizkus novega antidepresiva. Navdušila se je nad možnostjo, da bi sodelovala. Prostovoljcem so povedali, da bo približno polovica dobivala placebo. Čeprav niti zdravniki, niti prostovoljci ne bodo vedeli, kdo bo prejemal prave tablete. Tekom raziskave se je stanje ženski korenito izboljšalo. Na koncu raziskave so ji razkrili šokanten podatek, dobivala je placebo. Prepričana je bila, da so se zdravniki motili. Kljub temu, da je jemala placebo je imela tudi stranske učinke. Bolnikom, ki se jim je stanje izboljšalo ob jemanjem placeba so se tudi spremenili vzorci možganskega valovanja. Učinek placeba ni vplival samo na um, vendar je sprožil tudi fizične spremembe njenega biološkega telesa.

Leta 1996 je ortopedski kirurg naredil poskus na desetih prostovoljcih, ki so imeli osteoartritis kolena. Vsi sodelujoči moški so služili vojsko in so vidno šepali. Polovico jih je zares operiral. Polovici pa je samo naredil zarezo in jim potem zašil rano. Tako, da so mislili, da so bili operirani. Rezultati so pokazali, da ni bilo nikakršnih razlik med tistimi, ki so bili operirani in tistimi, ki so prejeli placebo. Niti pol leta po posegu ne. Šest let pozneje so intervjuvali dva moška, ki sta dobila placebo in povedala sta, da hodita brez bolečin in sta bolj gibljiva. Opravljala sta dejavnosti, ki jih pred »operacijo« nista mogla.

Izsledki raziskav kažejo, da način razmišljanja resnično vpliva na naše zdravje, vključno z dolgoživostjo. Optimisti so bolj zdravi tako telesno, kot duševno. Tisti, ki na staranje gledajo bolj pozitivno živijo približno sedem let dlje, kot tisti, ki na staranje gledajo bolj negativno. Način razmišljanja bolj vpliva na dolgoživost, kot krvni tlak, raven holesterola, kajenje, telesna teža ali količina vadbe.
Sveto pismo je polno zgodb o čudežnih ozdravljenjih. Še danes se ljudje množično odpravljajo v kraje, kot sta Lurd in Fatima in smo priča čudežnim ozdravljenjem. Zdravljenje z vero ni omejeno samo na krščansko tradicijo. Kaj omogoča tako imenovane čudežne pripetljaje – je vzvod vera v Boga ali prepričanje o izjemnih močeh določene osebe, predmeta ali kraja, ki velja za svetega? Ali naše prepričanje igra vlogo pri pojavu placeba? Kaj če so nas na notranje stanje uma ljudi, ki so ozdraveli po tej poti, tako zelo vplivale zunanje okoliščine, da je novo stanje uma dejansko ustvarilo telesne spremembe.

Ena izmed tehnik s katero so zdravili posttravmatsko stresno motnjo veteranom iz druge svetovne vojne je hipnoza. S pomočjo hipnoze so vojakom spremenili vzorce razmišljanja, da se jim je stanje izboljšalo in se jim je povrnilo telesno in duševno zdravje. Tehnike hipnoze so bile tako učinkovite, da so se za njo začeli zanimati tudi drugi zdravniki.

Obstaja tudi učinek noceba, ki je nasprotje placeba. Leta 1962 so na Japonskem skupini otrok, ki so bili alergični na strupen bršljan, dali na dlan neškodljiv bršljan. Pri vseh otrocih se je na dlani pojavil izpuščaj. To je osupljiv dokaz, da lahko misel v obliki pričakovanj močneje vpliva na telo, kot snovno okolje. Smo zato pozimi bolj dojemljivi za gripo, ker vsepovsod vidimo članke in obvestila o sezoni gripe in cepivih proti gripi.

Raziskava kaže, da lahko placebo sproži delovanje endorfinov (naravnih sredstev proti bolečinam, ki jih ustvarja telo), tako kot počnejo nekatera aktivna zdravila. Če se človeško telo zmore vesti, kot svoja lastna lekarna in ustvarjati sredstva proti bolečinam, je najbrž zmožno ustvariti tudi druga naravna zdravila. Naša telesa so dejansko zmožna ustvariti številne biološke kemične snovi, ki omogočajo globlji spanec, krepijo imunski sistem, omogočijo, da občutimo užitek in nas celo spodbudijo, da se zaljubimo. Poleg tega pa se v možganih fizično ustvarjajo drugačne povezave, take kot pri jemanju zdravil. Asociativno se sproži podzavestni program v telesu, ki naredi povezavo med jemanjem tableta in hormonsko spremembo v telesu. In vse to pri jemanju placeba.

Tehnika, ki pomaga pri utišanju uma in s tem ljudje izklopijo stresni odziv je meditacija. Zadeva se je na zahodu prijela tudi zaradi navdušenja številnih zvezdnikov začenši z Beatli. Meditacija znižuje krvni tlak, normalizira srčni utrip in omogoča globoko sprostitev. Omogoča pa tudi bolj pozitivno razmišljanje in krepitev pozitivnih čustev. Dokazano zelo zdravilen učinek za telo in duha pa ima tudi smeh.

Leta 2010 so v raziskavi ugotovili, da placebo učinkuje tudi takrat, ko ljudje vedo, da ga jemljejo. S tem, da ljudje vedo, da placebo učinkuje na ravni um – telo in spodbuja samozdravljenje telesa.  Bolniki z razdražljivim črevesjem so bili razdeljeni v dve skupini. Ena je prejemal placebo (snov iz sladkorja), druga ni prejemala ničesar. Bolniki, ki so jemali placebo so dvakrat pogosteje poročali o izboljšanju stanja. Prav tako so sobarice, ki so jim rekli, da zaradi svojega delavnika zadostijo dnevno potrebo po gibanju shujšale za kilogram v enem mesecu. Medtem, ko je bila teža sobaric, ki jim tega niso povedali v povprečju nespremenjena. Najbolj samodejne oblike vedenja, ki sproži delovanje placeba so posledice podzavestnega ali nezavednega, ki poteka onkraj našega zavedanja. Številna zdravila ali celo operacije dejansko učinkujejo bolje, ker nas nenehno pripravljajo in prepričujejo naj verjamemo v njihove pozitivne učinke. Raziskave kažejo tudi, da se optimisti bolje odzivajo na placebo, kot pesimisti.

Če nas boli glava in vzamemo aspirin, smo navajeni, da to učinkuje. V kolikor se lahko prepričamo, da smo vzeli aspirin čeprav ga ne je učinek lahko enak, kot da ga vzamemo. Možgani in telo ne ločijo med predstavljanjem, da smo spremenili svoje počutje in se znebili bolečin, ter dejanskim dogodkom, ki je sprožil spremembo. Kar pričakujemo se dejansko zgodi ali pojavi, kajti možgani in telo ustvarijo popolne pogoje, da lahko kemične snovi spremenijo naše notranje stanje. Tako zelo mogočni smo.

Smo bitja navad. Vsak dan gre skozi našo glavo od 60.000 do 70.000 misli in 90 odstotkov teh misli je enakih, kot prejšnji dan. Enako je tudi z dnevno rutino, ki je enaka prejšnjemu dnevu. Življenje živimo po nekakšnem »avtopilotu«. Enake misli privedejo do enakih odločitev. Vedno enake odločitve pa privedejo do enakega vedenja. Vedno enako vedenje povzroči enake izkušnje. Enake izkušnje izzovejo enaka čustva. In vedno enaka čustva so vzrok vedno enakih misli. Tako je krog sklenjen. Aktivnost možganov je tako vedno ista. Vedno znova se aktivirajo ista možganska vezja in ustvari enaka možganska kemija, kar vpliva na telesno kemijo, ki se tudi ne spremeni. Zato naše življenje in zdravje ostaja enako. Naša osebnost ustvarja našo resničnost. Osebnost sestavljajo misli, dejanja in občutki. Če želimo spremeniti svoje življenje moramo dobesedno postati nekdo drug. Ko se učimo novih stvari in kopičimo življenjske izkušnje, naši nevroni ustvarjajo nove povezave in si izmenjujejo elektrokemične informacije. Ustvarjanje teh povezav ter načini, kako se povezave sčasoma spreminjajo, spremenijo fizično strukturo možganov. Kadar se naenkrat aktivira množica nevronov se v živčni celici ustvari dodatna kemična snov (beljakovina), ki se prebije v celično jedro, kjer se zasidra v DNK. Beljakovina potem vklopi več genov. Takoj, ko nas prešine nova misel se spremenimo nevrološko, kemično in gensko. Z učenjem, novim razmišljanjem in svežimi izkušnjami lahko v nekaj sekundah ustvarimo več sto tisoč novih povezav. To pomeni, da lahko zgolj z mislimi v trenutku aktiviramo nove gene. Ko se učimo novih stvari in začnemo razmišljati na novo, se možgani odzivajo v drugačnih zaporedjih, vzorcih in kombinacijah. In kadar poskrbimo, da naši možgani delujejo drugače, spreminjamo svoj um. Ko začnemo razmišljati izven okvirjev, nas nove misli privedejo do novih odločitev, oblik vedenja, izkušenj in čustev. Spremeni se naša identiteta.

Najtežji del spreminjanja je sprejemanje drugačnih odločitev od tistih, ki smo jih sprejeli prejšnji dan. V trenutki, ko ne mislimo več enako se počutimo neudobno. To novo stanje duha ni domače. Ne moremo lahkotno in takoj priti v novo realnost. Zadeva terja čas. Kadar ljudje stopimo v spremembe se praznina med starim in novim jazom zdi tako neprijetna, da se takoj spet vrnemo v okvire starega jaza. Nezavedno pomislimo: »To se ne zdi prav.« V trenutku, ko sprejmemo to misel, nezavedno spet sprejmemo enake stare odločitve. Če sprejmemo dejstvo, da sprememba preobrazi globoko vtkana vezja, ki so se oblikovala v letih nezavednega razmišljanja, se lahko soočimo z njo. Dejansko se odvajamo od kemično-čustvenih zasvojenosti telesa. Nove povezave v možganih je treba krepiti z nenehnim ustvarjanjem novih izkušenj in drugačnega razmišljanja, dokler ne postanejo navada.

Mišljenje ustvarja čustva, čustva pa misli. Gre za povratno zanko. Možgani se na čustva telesa odzovejo tako, da ustvarijo še več enakih misli. Čustva, ki jih doživljamo temeljijo na našem samodejnem razmišljanju. Ko je čustvovanje pod vplivom misli, obenem pa ne moremo preseči misli o svojih občutkih, smo v programu. Zavestni um dejansko nima nadzora. 95 odstotkov tega, kar smo je podzavestnega. Nič čudnega, da je tako težko spremeniti svojo prihodnost.

Recimo, da smo imeli v preteklosti neprijetno izkušnjo z javnim nastopanjem. Zaradi te izkušnje nas je strah nagovoriti kakršno koli skupino ljudi. Poveča se nam srčni utrip, zardimo v obraz in tako dalje. Z vsemi temi odzivi upravlja avtonomno živčevje, ki deluje podzavestno. Ne moremo se odločiti, če se še tako trudimo, da bi spremenili frekvenco srčnega utripa. Samo, da pomislimo na nagovor občinstva se telo spomni pretekle izkušnje, ko nas je bilo strah. Telo nas poveže s preteklim čustvenim spominom na izkušnjo neuspešnega javnega nastopanja. Um navadi telo, da se samodejno odzove na občutenje neuspeha. Vse to je posledica ene same misli, ki spremeni našo fiziologijo. Zadeva spominja na placebo.

Zaradi stresa nenehno živimo v preživitvenem načinu. Stres se pojavlja v treh oblikah: fizični stres (travme), kemični stres (strupi), čustveni (strah, preobremenjenost, zaskrbljenost,…). Ko se sproži kemični plaz stresnih hormonov, naš um vpliva na telo skozi avtonomno živčevje. Ironično je, da so bili občutki stresa ustvarjeni, da bi se človek lažje prilagajal. Naša telesa so bila ustvarjena za takšno delovanje, kadar se bojujemo za preživetje. Ko v telesu nastajajo stresni hormoni, se ustvarjajo številna negativna čustva, od katerih hitro postanemo odvisni. Ta čustva zajemajo jezo, sovraštvo, agresijo, zagrenjenost, strah, tekmovalnost, tesnobo, zavist, žalost, depresijo, brezup, nemoč, občutek negotovosti, krivde in sramu.

Ko smo osredotočeni na pozitiven prihodnji dogodek in ne dovolimo, da bi nas druge misli motile, v nekaj trenutkih zmanjšamo število nevronskih vezij, povezanih s starim jazom. Stari geni se začnejo izklapljati, mi pa ustvarimo nova nevronska vezja, kar omogoča ustreznim signalom, da aktivirajo nove gene. In ko nove misli in umske podobe plemenitimo z močnimi, pozitivnimi čustvi, um in telo sodelujeta in sedaj smo v novem stanju duha.

Sovjetski aktivist za človekove pravice Šaranski, ki je bil devet let zaprt v Sovjetski zvezi potem, ko so ga po krivem obdolžili, da je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vohunil za Združene države je štiristo dni svoje zaporne kazni preživel v samici. Vsak dan je v mislih igral šah s samim seboj. Zapomnil si je koordinate namišljene šahovnice in položaje figur na njej. Po izpustitvi se je preselil v Izrael in postal minister v izraelski vladi. Ko je svetovni šahovski prvak Gari Kasparov leta 1996 obiskal Izrael, da bi odigral simultanko proti petindvajsetim Izraelcem ga je Šaranski premagal.

Ko poglabljamo umsko vadbo nas informacije, ki jih zaznavamo s petimi čutili ne vznemirjajo več toliko. Ker lahko presežemo vpliv okolja, časa in telesa, lahko misli, ki jih premlevamo postanejo bolj resnične, kot karkoli drugega.

Učinek placeba tako, kot učinek hipnoze ustvari človekova zavest, ki komunicira s podzavestjo oziroma avtonomnim živčevjem. Zaporedje dogodkov na fiziološki ravni naposled samodejno sproži biološke spremembe – brez vpletenosti zavestnega uma. Nekateri so za sugestije bolj dojemljivi, kot drugi. Tako kot hipnoza niti odziv placeba ne deluje na vsakogar. Številni si lahko predstavljamo boljše počutje, a če rezultata ne moremo sprejeti na čustveni ravni ga ne moremo vnesti v podzavest. Strah, občutek nepomembnosti, jeza, sovraštvo, neučakanost, črnogledost, tekmovalnost in zaskrbljenost ne aktivirajo ustreznih genov za boljše zdravje. Dejansko učinkujejo prav nasprotno. Vsa omenjena negativna in stresna čustva se nam zdijo povsem domača, obenem pa so povezana s številnimi dogodki v preteklosti. Po drugi strani pa čustva, kot sta hvaležnost in spoštovanje, odpirajo srce in energijo v telesu povzdignejo na višjo raven. Hvaležnost je eno najmočnejših čustev za krepitev dojemljivosti. Našemu telesu da na čustveni ravni vedeti, da se je dogodek za katerega se zahvalimo že zgodil. Nič nismo več v primežu znanih, primitivnih čustev. Ustvarjalna čustva so ljubezen, radost, navdih, mir, celostnost, zaupanje, vedenje, krepitev moči. Bolj, kot imamo poglobljen analitičen um manj sugestibilni smo. Šibkejši, kot imamo analitičen um bolj sugestibilni smo. Analitičen um primerja, presoja, premišljuje, analizira, proučuje, racionalizira, se spominja,… Če živimo v stresu, kemične snovi, ki jih črpamo v svoje sisteme še pospešijo analitičen proces. Analiziramo še več, da bi napovedali izide v prihodnosti in se zavarovali pred najslabšimi možnimi razpleti. To početje temelji na naših preteklih izkušnjah. Z analitičnim umom ni nič narobe, dobro nam služi že odkar vemo zase. Zaradi njega smo ljudje. Najbolje deluje, ko smo sproščeni, umirjeni in osredotočeni. Takrat deluje za nas. Analitičen um je podaljšek ega in nas varuje, da se kar najbolje znajdemo in preživimo v svetu okoli sebe. Kadar pa ego ni v ravnovesju zaradi poplave stresnih hormonov, takrat nič več ne dela za nas ampak proti nam. Misli in čuti, da mora imeti nadzor in ohraniti identiteto. Zato ohranja zamere, čuti bolečino in trpi ali pa se ne more otresti občutka, da je žrtev. Ego skuša storiti vse, da bi okrepil svojo moč, saj želi občutiti naval mamljivih čustev. Takrat razmišljamo omejeno. Tako analitični um ali ego deluje za nas ali proti nam.

Ko sprejmemo, verjamemo in se predamo sugestiji se odprejo vrata med zavestnim in podzavestnim. Te informacije potem aktivirajo avtonomno živčevje, ki potem prevzame nadzor. Meditacija je poleg hipnoze še ena pot po kateri lahko obidemo kritični um in se pomaknemo v podzavestni sistem, kjer so programi. Pozornost z zunanjega sveta, telesa in časa preusmerimo v notranji svet misli in občutkov. Resničnost nič več ne določamo na podlagi čutil. Začnemo verjeti, da je notranji svet tisti, ki je resničen. Naša prepričanja niso samo zavestna, kot se nam zdi. Zamisel lahko popolnoma sprejemamo navidezno, a če globoko v sebi ne verjamemo, da je nekaj res mogoče, je naše sprejemanje samo intelektualni proces. Učinek placeba od nas terja resnično spremembo prepričanj o sebi in o tem kaj je možno z našim telesom in zdravjem. Spremembe moramo ves čas utrjevati. Sprememba prepričanja terja spremembo podzavestnega programa, kajti prepričanje je podzavestno stanje. Večina naših prepričanj temelji na spominih. Če želimo spremeniti podzavestno dojemanje, moramo okrepiti zavedanje in biti manj pod vplivom nezavednega. Tako kot prepričanje tudi dojemanje preteklih izkušenj – tako pozitivnih, kot negativnih – neposredno vpliva na naše stanje duha in zdravje. Izjemno intenzivna izkušnja v naši zunanji resničnosti se vtisne v možganska vezja in na čustveni ravni zaznamuje telo. Zato možgani in telo živijo v preteklosti. Dogodki pa spremenijo naše stanje duha, kot tudi dojemanje resničnosti. Nič več nismo ista osebnost.

Vse bolezni vseeno ne izvirajo iz našega uma. Dojenčki se rodijo z genskimi okvarami in stanji, ki jih očitno niso mogle sprožiti njihove misli, občutki, pogledi na svet in prepričanja. Tudi travme in nesreče se dogajajo.

Navajeni smo, da je resničnost nekaj fiksnega in zanesljivega. Vendar stvari niso res takšne, kot so nas učili. Na subatomski kvantni ravni je materija trenutni pojav. Zdaj je tu, že v naslednjem trenutku izgine. Obstaja samo, kot tendenca, možnosti ali verjetnosti. Šele ko opazovalec svojo pozornost usmeri v katero koli nahajališče katerega koli elektrona se zdi, da je elektron res tam. Če odvrne pogled, se subatomska materija razblini v energijo. Fizična materija ne more obstajati, dokler ji ne namenimo svojo pozornost. Um se lahko spremeni v materijo. Mi lahko poskrbimo da um postane materija.

Ko spremenimo svojo energijo, dvignemo materijo na novo raven, telo pa vibrira na višji frekvenci. Smo bolj pod vplivom energije in manj pod vplivom materije. Bolj ko je čustvo plemenito ali mogočnejše ko je ustvarjalno stanje uma, več energije imamo, da bi spremenili programe v telesu. S kvantnega vidika višji, skladnejši frekvenci pravimo zdravje, počasnejši neskladni pa bolezen. Vse bolezni so odsev nižanja frekvenc, pa tudi izraz neskladnih informacij. Kvantno polje je nevidno polje informacij. Je frekvenca onkraj prostora in časa, iz katere izvirajo vse snovne stvari. To polje inteligence daje življenje, informacije, energijo in zavest vsem stvarem.  Ta inteligenca skrbi, da nam srce utripne več kot 101.000-krat na dan in prečrpa skoraj osem litrov krvi na minuto. In vsaka od sedemdeset bilijonov celic, ki sestavljajo naše telo, vsako sekundo opravi od sto tisoč do šest bilijonov nalog. Vsak dan vdihnemo dva milijona litrov kisika.

Primer preobrazbe:

Joann 59-letna ženska, mati petih otrok in uspešna podjetnica je živela hitro življenje. Živela je na robu in se vsem dokazovala. Nenehno se je priganjala do skrajnosti obenem pa skrbela za izjemno visoka merila. Številni so jo občudovali in spraševali za nasvete. To se je čez noč končalo, ko jo potem ko se je zgrudila na tla odpeljali na kliniko. Njen svet se je spremenil in začela se je boriti za življenje. Po osmih mesecih preiskav so ji postavili diagnozo multipla skleroza. Zdravniki so ji povedali, da je neozdravljivo bolna. Kmalu se je gibala samo s pomočjo električnega vozička. V resnici ni bila nikoli zadovoljna, kljub temu, da je bila uspešna podjetnica. Nenehno se je obsojala in menila, da stvari lahko naredi še bolje. Tako je bilo jasno, da njena bolezen ni nastala čez noč. Za prvi cilj si je zadala upočasnitev napredovanja multiple skleroze. Vedela je, da umska vadba spremeni možgane in telo. V mislih je vadila jogo in po nekaj tednih vadbe je dejansko lahko začela izvajati nekaj vaj. Ti rezultati so jo izjemno motivirali. Kmalu je lahko krajši čas sama stala, pozneje pa hodila ob opori. Ko je začela redno meditirati, da je utišala klepet v glavi, je spoznala kako žalostna in jezna je bila v resnici. Nenehno se je gnala in pretvarjala, da je vse v redu. Spoznala je, da je sama ustvarila svojo bolezen. Njen cilj je bil popolna zaustavitev bolezni. Zamisel, da bi s palico prehodila zgolj sedem metrov jo je navdušila. Popolnoma je spremenila svoje stanje duha. Njeno telo in nezavedni um sta verjela, da zdravljenje že poteka. Kmalu po tem je shodila. Lahko je premikala in čutila noge, ki so bile leta negibne. Joann je spremenila stanje v sebi in dosegla enak učinek, kot ljudje, ki so dobili placebo.

Večina sprememb se začne s preprostim procesom, pri katerem nekaj zunaj nas spremeni nekaj znotraj nas. Če se podamo vase in spremenimo notranji svet misli in občutkov, bi morali izboljšati počutje. Če ta proces vedno znova ponavljamo v okviru meditacije, epigenetske spremembe sčasoma spremenijo našo zunanjo resničnost. Tako postanemo sami svoj placebo. Raziskave s pomočjo merjenja električne aktivnosti nevronov, kažejo, da ko možgani delujejo pravilno tudi človek deluje pravilno. Ko so možgani bolj celostni in uravnoteženi je tudi človek takšen. Če lahko vsak dan nadzorujemo vsiljive in negativne misli, smo tudi sami manj vsiljivi in negativni.